Bohinj 4

Bohinj 2

Jutro na jezeru

Ribiča

Kristalni odsev gora

Pomol

Vrata v jezero

Idila v Bohinju

Nasprotni breg v soncu

Bohinj 1

Pet dni sem aktivno preživela v Bohinju. Skupaj z učenci sem se udeležila šole v naravi. V športnih aktivnostih sem zelo uživala. Ko bi le imela čas, da bi tako živela tudi doma.

Več o Bohinju najdete na naslednji povezavi (v angleščini).

Bohinjsko jezero

Odsev v jezeru

Krave se napajajo v jezeru

Vsaka ima svojo barvo majice

Toskana: zadnji dan

Prišel je čas povratka. Dopoldne smo pospravili šotor ter se odpravili proti Arezzu. Ogled Arezza. Pot čez prelaz "Passo dei Mandriani" domov. Kot bi se vozili po Soški dolini.

AREZZO je mestece na zahodu Toskane. To je rojstni kraj pesnika Francesca Petrarke, umetnika Michelangela in tudi igralca Roberta Benignija. Tu so tudi snemali film "La vita é bella".

Je zelo prijetno mestece z razgibanim reliefom. Ozke srednjeveške ulice se dvigajo in spuščajo navkeber. Tudi glavni trg "Piazza Grande" je "poševna", manj kot tista v Sieni. To je tudi najbolj markanten del mesta.

Arezzo

Mesto stolpov


Piazza Grande

Za konec pa še kolaž nekaterih posnetkov s poti domov: urejeni drevoredi s cipresami, sončnična polja med oljčnimi drevesi, prelaz "Passo dei Mandriani".

Toskana: Peti dan

Bolj umirjen dan. Potepanje po bližnji okolici in priprave na odhod domov. Obisk pokrajine Chianti in okušanje dobrega vina. Nakup sirov (pecorino). Ogled mest Monteriggioni in Castellina in Chianti.

Monteriggioni je mesto s popolnoma ohranjenim obzidjem in obrambnimi stolpi. Tipičen primer utrjenega srednjeveškega mesta, čeprav ga tudi domačini imenujejo grad. Utrjeno mesto kot v risankah. Ima le 42 prebivalcev, nekaj trgovinc, drugih lokalov in hotel.




Monteriggioni



Monteriggioni - razgled z griča




Območje Chiantija zelo spominja na naša Brda in Vipavsko dolino. Da si v Toskani se zaveš šele, ko vidiš njihovo tipično arhitekturo. Narava pa je zelo domača. Castellina in Chianti je le eno izmed središč te pokrajine, ki se razteza od Firenc do Siene. Znana je predvsem po dobrem vinu, chiantiju. Castellina je zelo prijetno mestece s številnimi primeri srednjeveške arhitekture, mnogimi trgovinicami in enotekami z njihovim vinom chianti classico, rdeče vino črnega petelina (zaščitni znak).


Castellina in Chianti


Vinogradi, kjer raste Chianti, znano toskansko vino

Il Palio di Siena: četrti dan

"Il Palio" je tradicionalna dirka s konji med "kontradami", tj. mestnimi četrtmi v Sieni. Dirka se dvakrat v letu: 2. julija in 16. avgusta. Palio izvira še iz srednjega veka. Dirka se kar na glavnem mestnem trgu "Piazza del Campo". Tekmuje 10 konj, čeprav je kontrad 17: avtomatično tekmujejo kontrade, ki prejšnje leto niso tekmovale in ostale tri so izžrebane.
Il Palio je zastava, ki pa zmagujoči kontradi prinese velik prestiž. Prebivalci Siene živijo za in s Paliom skozi vse leto. Kateri konj bo tekel za določeno mestno četrt določa žreb.

Seveda trg ustrezno pripravijo in spremenijo v dirkališče. In kako hitro po poku iz topa se mizice restavracij in barčkov umaknejo, policija usmerja ljudi iz utrjenega in ograjenega dirkališča (na trg za dirko v eni noči nanosijo peščenjak). Sledijo pometači, ki odstranijo vso nesnago z dirkališča. Komisija pregleda progo in prvi krog opravijo karabinjerji na konjih ... najprej v počasnem tempu, nato še v diru. Na tribunah okoli trga sedijo predstavniki posameznih mestnih četrti, ostala publika je zaprta sredi trga. Ko se postavijo ograje, ni več možnosti izhoda. Dober pregled nad tekmovanjem omogoča oblika trga: ovalna in v hrib prislonjena. Nato sledi tekma: po treh krogih je vsega konec ... zelo hitro poteka vse skupaj.


Z malim otrokom se nisem odločila obiskati glavnega dogodka, saj sem menila, da bo preveč ljudi in bo preveč časa trajalo. Zato sem izbrala popoldansko poskusno tekmo ... gneča, strasti razvnete, kot da ne bi šlo le za generalko. Čakanje na prihod vseh kontrad na prizorišče, prihod s petjem, čakanje na zaprtje ograje in čiščenje proge, čakanje na prihod konj in na start. Trikrat so zdrveli mimo, vse je poteklo tako hitro, da sploh ne vem, kdo je takrat zmagal (cilj je bil čisto na drugem koncu). To je bilo 15. avgusta zvečer.

Prijateljica je šla na pravo tekmo, bilo je manj ljudi kot na večerni generalki. Zmagala je kontrada "Della Tartuca", tj. mestna četrt želve. Po tekmi je večerja na ulicah kontrad.

Toskana: Četrti dan

Obeta se lep sončen dan. Ogled pokrajine zahodno od Siene. To je tista pokrajina, ki jo največkrat videvamo na razglednicah: mehki grički, v vrste postavljene ciprese, sončnična polja ... Mesti Montepulciano in Pienza. Prava paša za oči.

Montepulciano je prijetno mestece v prekrasni pokrajini. Tu sem kupila veliko lokalnih dobrot in občudovala male umetniške delavnice in trgovinice.








Pienza me je popolnoma prevzela. Labirint ozkih ulic, slikovite vedute na 360 °, krasen razgled z roba obzidja. Še se bom vrnila.

Montepulciano - v ozadju jezero Trasimeno

Pienza - tipična toskanska pokrajina

Umbrija: Tretji dan

Napovedan je bil deževen dan po vsej Toskani, zato je obisk Chiantija odpadel. Srečo z vremenom smo poskusili v sosednji Umbriji, v mestu čokoladnih dobrot, Perugia. In imeli smo srečo, bilo je oblačno, a ni deževalo. Nazaj grede smo še skrenili s poti in se ustavili ob jezeru Trasimeno. Spet dež!

V bistvu sem od Perugie več pričakovala. Glavni trg, piazza IV novembre je krasen, še lepše je stopnišče, ki vodi do etruščanskega loka oz. oboka, najbolj pa me je prevzel kipec Matere Božje z Jezusom, ki krasi pročelje stolnice. In to je vse. Najbolj so me motila vozila, ki so neredko prečkala tudi glavni trg. Znamenitosti so slabo označene, zato se mora obiskovalec kar sam znajti.

Na kratko o mestu: Perugia je upravno središče Umbrije. Mesto so zgradili Etruščani in ga nato vzdrževali Rimljani. Največji razcvet je mesto doživelo v srednjem veku, dokler ni prišlo pod vladavino papeške države.



Corso Vanucci s piazzo IV novembre na koncu.

Tri glavne znamenitosti se nahajajo na trgu "Piazza IV novembre": Palazzo dei Priori, La Fontana Maggiore in Duomo oz. stolnica.

Palazzo dei Priori - najelegantnejša posvetna stavba v Umbriji, sedež mestne uprave.

La Fontana Maggiore - simbol Perugie

Kipec Matere Božje na Stolnici

Arco di Agusto - etruščanska vrata, na katera je dal cesar Avgust vklesati svoje ime

Lago Trasimeno ima 128 kvadratnih km (4. največje jezero v Italiji). Nastalo je po tektonskih premikih v Apeninih. Polni ga deževje in več manjših pritokov, povezanih v umetni kanal, tudi naravnega odtoka nima. V primeru poplav so zgradili kanal, ki vode spelje v Tibero. Najbrž tudi zaradi tega je jezero zelo umazano.

Na jezeru so trije otoki: Polvese, Maggiore in Minore. Naseljen je samo Maggiore.

Toskana: Drugi dan

Dež, ne dež, naliv! Ššššššššššš ... in še šššššš. Zajtrk na prostem, potem pa hitro v šotor. Poležavanje. Kosilo v šotoru. Popoldne konec dežja. Odhod v Volterro.

Naložba tik pred odhodom v Toskano je bila pravilna. Nov šotor je zdržal nevihto z močnim dežjem, vetrom bliski in grmenjem. Izkazala pa se je tudi ugodna lega kampa. Vse parcele so urejene tako, da voda odteka v kanale in na cesto in ni neljubih dogodkov, ko si hudourniki ubirajo pot sredi začasnih domovanj. Na to sem bila pozorna že pri izboru parcele.

Žal pa je bilo dobrega pol dneva izgubljenega. Morali smo spremeniti načrte. Prijateljica je sporočila, da v Sieni dežuje, zato smo se odpravili proti Volterri. Mestece je name naredilo vtis, ko sem bila tam oktobra, zato sem se odločila, da ga ponovno obiščem. Mogoče bi se ustavili še v San Gimignanu ... a smo se prepozno odpravili iz kampa, da bi se ustavili še v mestu stolpov. Tudi v Volterri se nismo preveč obirali, saj nas je čakalo 75 km poti nazaj. V bistvu je bila najbolj zanimiva pot. Na tej poti je nastalo nekaj lepih posnetkov pokrajine.




San Gimignano smo videli le od daleč.





Zaradi deževnega poletja je Toskana v tem času nenavadno zelena.





Značilna razbrazdana površina Toskane.


Volterra.





Toskana je v bistvu zelo razbrazdana, ravnine praktično nima. Obsežna polja žitaric in sončnic se prilagajajo tej valoviti pokrajini. Stranske ceste so večinoma makadamske, spremljajo jih ponosne vrste cipres, ki se kot nekakšna častna straža dvigujejo vsaj na eni strani ceste. Na gričih se sončijo veliki "casolari", kmečke hiše. Obdajajo jih vinogradi in oljčni nasadi. Vse to ustvarja edinstvenost te pokrajine, tako priljubljene in poznane v svetu.

Najlepše pa šele prihaja.