Vrtne cvetlice

Maja je konec in uspelo mi je ustvariti po eno objavo za vsak dan. Glede na vse dolžnosti in aktivnosti je bilo na trenutke zelo težko in večina objav je zagledala luč dneva le nekaj minut pred polnočjo. Pospravljanje gre h koncu, zato bo kmalu sledilo bolj intenzivno ustvarjanje.

Za zadnjo objavo v mesecu vam podajam kolaž naših cvetlic: iz okrasnih loncev ter vrta.

Urejanje delovnega prostora: papir

Pri papirju se večina stvaritev začne in konča, zato imamo vse bolj ali manj obsežne zbirke različnih papirjev: enobarvnih, vzorčastih, različne debeline in teksture. Na začetku sem vse papirje imela v eni mapi - potem pa se je teh nabralo toliko, da je iskanje postalo preveč zamudno. In kam z odrezki, ki so dovolj veliki, da se dajo še uporabiti ...

Najprej sem imela vse to pospravljeno na treh različnih mestih: papirje glede na barvo v posameznih mapah, večje odrezke v eni škatli in manjše odrezke v drugi.  Izkazalo se je, da je iskanja preveč, zato sem vse združila.

Več kot desetletje nazaj sem kupila plastične škatle za shranjevanje papirja, vem, da so imeli akcijo in so bile zelo poceni, a se ne spomnim več, kje sem jih kupila. Takrat sem imela papir shranjen na treh različnih lokacijah - večinoma 80-gramski papir za tiskalnik razporejen po barvah (vsaka barva v svoji škatli). Zdaj so mi te škatle prišle še kako prav.

Moja omara - mesto za papir označeno z okvirčkom

Sem pristašinja recikliranja: če se da nekaj obnoviti, predelati, preoblikovati, da ustreza novim potrebam, se tega lotim. Tokrat pa sem se odločila za nakup: kupila sem 10 visečih map in škatlo za hranjenje (levo zgoraj). V teh visečih mapah hranim trše enobarvne papirje, v plastični mapi znotraj viseče mape hranim vse manjše enobarvne koščke in neporabljene izreze s hroščkom.

Če bi imeli take mape za papir 30 x 30 cm, bi podoben sistem izbrala za vzorčaste papirje, kajti škoda mi je rezati večji kos papirja na velikost, ki bi ustrezala mapi. Tako da so vzorčasti papirji še v fazi izpopolnjevanja. Ko dobim ustrezno škatlo, bom kar sama naredila viseče mape iz blaga, ki bodo ustrezale velikosti vzorčastih papirjev.

Papir

Natisnjen digitalni dizajnerski papir hranim v prosojnih mapah (levo spodaj): na eni polički 80-gramskega, na drugi 200-gramskega. Manjše koščke imam v plastični embalaži čokoladnih bonbonov (desno zgoraj), vedno najprej pogledam, ali je tam, kaj, kar bi lahko uporabila, nato posežem po ostalih mapah.

Zadnji predal v starem predalniku

Sama imam malo kupljenih papirjev, zato je predal, v katerem jih hranim, (zaenkrat) zadovoljiva rešitev. Nekaj drugega pa je v mojem računalniku - v mapi, kjer hranim digitalne papirje - tam vlada pravi kaos. Počasi počasi pa tudi tam ustvarjam red. Papirje, ki mi niso všeč oz. so podobni takim, ki jih že imam, brišem. Ostalim pa spreminjam imena tako, da poleg avtorja napišem še vzorec in barve, na tak način lahko iščem, kar potrebujem, po imenu. Je manj zamudno kot vpisovanje oznak.

Ko potrebujem določeno vrsto papirja samo vpišem v iskanje npr. RUMENA in pojavijo se mi vsi dokumenti, ki imajo besedo rumena v imenu, bolj natančno kot vem, kaj iščem, več oznak vpišem in manjši je izbor.

Zavedam se, da je nekaj, kar zelo dobro deluje zame, za nekoga drugega ni primerno in obratno, v Pinterestu hranim zbirko različnih rešitev, ki sem jih našla na spletu. Nekatere stvari se mi zdijo briljantne, vendar moja shramba obsega predalnik in omaro, zato moram izkoristiti vsak kotiček.

V Pinterestu sem oblikovala posebno mapo, v katero shranjujem te povezave. Če imate tudi vi kakšen namig - povezavo na spletno stran ali zanimivo rešitev, jo bom z veseljem dodala.

Urejanje delovnega prostora za ustvarjanje 2

Pri iskanju in raziskovanju po spletu, da bi našla najbolj učinkovite načine pospravljanja, je moja domišljija kar poletela ... moj delovni kabinet je dobival novo namembnost, tako da je dnevna soba postala skladišče, kuhinja pa delavnica - jaz pa sem sanjala o prostoru, ki bi ga lahko opremila kot delovni kabinet.

Na spletu je cela vrsta fotografij najrazličnejših delovnih prostorov, da kar jemljejo sapo. Nekaterim pa se prav vidi, da so bile postavitve narejene za fotografiranje, saj ni nobene praktičnosti. Na prvi pogled mi je všeč spodnji delovni prostor, vseeno pa ima veliko pomanjkljivosti.

Vir: splet

V zgornjem delovnem prostoru so mi najbolj všeč barve: belo pohištvo in pastelno zelene stene. Če bi na novo opremljala delovni kabinet bi se vsekakor odločila za belo barvo pohištva in mogoče zelo pastelno barvo za stene ali pa kar belo. Tudi ravne linije pohištva, brez profilov so mi všeč. Veliko je svetlobe: naravne skozi okno in umetne pod poličkami.

Prostor na policah je slabo izkoriščen - za fotografiranje je taka postavitev krasna, v resničnem življenju pa je okraskov in dodatkov toliko, da bi v resnici imeli kar škatle na škatle in ne prostora med škatlami. Nekaj globokih predalov vedno prav pride, bolj praktično pa bi bilo imeti veliko plitvih predalov. Škatle na pokrovih sicer omogočajo skladiščenje v višino, vendar izgubljamo dragoceni čas z odpiranjem. Veliko bolje je imeti nižje police. Na odprtih policah pa se nabira prah, zato so omare in predali veliko bolj primerni.

Iz lastnih izkušenj sem se marsičesa naučila ...

1. Inventura. Najprej moramo pregledati lastne zaloge (velikokrat se zgodi, da ne vemo, kje imamo kaj oz. celo, da ne vemo, da nekaj imamo). 
2. Razporejanje. Preučiti moramo, katere stvari največkrat uporabljamo, katere le redko in katerih nikoli (najbrž gre za napačne nakupe in se jih je najbolje čim prej znebiti - da jih prodamo ali podarimo). Katere stvari uporabljamo skupaj, kaj uporabljamo le ob določenem času (npr. božične štampiljke). Odločiti se moramo za sistem shranjevanja - glede na barvo, temo ali vrsto materiala. Ne glede na to, za kateri sistem se odločimo, je pomembno predvsem to, da stvari, ki jih uporabljamo skupaj, hranimo skupaj (npr. blazinice za reliefne prahe ne hranimo z barvnimi blazinicami, ampak z reliefnimi prahi). 
3. Shranjevanje. Izberemo embalaže, v katerih bomo hranili material za ustvarjanje. Obstajajo različne možnosti, ugotoviti moramo, katera bo najbolj uporabna za nas. Zame osebno je pomembno, da recikliramo to, kar že imamo. Hranimo lahko v praznih plastenkah, predelanih kanticah, škatlah za čevlje in drugih podobnih embalažah. Stvari ne pospravimo, dokler ne dobimo ustreznega mesta zanjo, saj se sicer izgubi med ostalim materialom. Dobro je tudi imeti škatlo za hitro pospravljanje - ko moramo narediti prostor na mizi in ni časa za ločevanje. To lahko naredimo kasneje.

To je bil le uvod, v bodoče bom prešla na posamezna področja, npr. kako shranjujemo štampiljke. Prosila bi vas za vaše ideje (uresničene ali v nastajanju), da ustvarimo skupen vir idej in navdiha.

Lep pozdrav.

Moja nova spalnica

počasi dobiva obliko. Dolgo je trajalo, da sem izpraznila svoj delovni kabinet, ki je bil natrpano poln raznih pripomočkov za ustvarjanje in druge krame. Se še spomnite, kako je zgledal? Pokukajte tukaj.

Rumena barva mi je bila zelo všeč, zato je nisem spreminjala. Vseeno sem morala prostor prebarvati, saj je v petnajstih letih dobil prenekatero packo. Če bi se odločala še enkrat, bi izbrala temnejši odtenek barve, vendar sem tudi s to zadovoljna. Je svetlejša od prejšnje, je pa tudi toplejša.

Pred in med barvanjem sva se s Kljunčkom zabavala.Naredila sva si prave pleskarske kape iz papirja - ker so nam padale z glave, sva si jih zalepila kar z lepilnim trakom.

Čez par dni - vmes je preteklo kar nekaj ur načrtovanj, skiciranj in poskusov - sem se lotila finega slikarskega dela. V roke sem vzela debelejši čopič (št. 10), zlato akrilno barvo in se lotila risanja vzorca na steno.

Risala sem približno tri dni, po par ur na dan. Najbolj težko je bilo risati motiv pod oknom, oz. vse dele pri tleh. Na koncu sem morala ležati na tleh, da sem lahko barvala.

1. Najprej sem narisala šablono. Sicer sem že našla eno na spletu, a ko sem jo natisnila, sem opazila, da ni skladna. Tako sem se lotila dela sama. Šablono sem natisnila in nalepila na kos debelejšega kartona.
2. Ko sem bila zadovoljna s šablono, sem jo najprej poskusno izrisala na papir, da sem ugotovila, kako bo delovalo na steni: ali mi je dizajn všeč, kako bom risala vzorec. Ugotovila sem, da je veliko bolj preprosto, kot sem si mislila.
3. Na steno sem z barvico izrisala obrise. Začela sem v vogalu zgoraj. Ponavadi se začne nekje na sredini vzorca. Pri risanju sem si pomagala z vodno tehtnico.
4. Zamešala sem nerazredčeno akrilno barvo, dva odtenka zlate (ene je bilo premalo, zato sem ju mešala skupaj). Uporabljala sem čopič št. 10. 
5. Risala sem po notranji strani izrisanih črt.Tako je nastal enakomeren vzorec.
6. Na začetku so bili domači skeptični, ko pa so videli rezultat, so bili navdušeni. Moj sin bi tako preuredil celo steno, no - naj bi jo jaz.

Vzorec še zdaleč ni idealno narisan, ko sem risala, me je bilo kar groza, kako neenakomerno sem risala črte, kako neenakomerno se je barva prenašala na ne popolnoma ravno steno. Vendar dovolj je bilo narediti dva ali tri korake nazaj in vse skupaj deluje osupljivo lepo. Prav neverjetno, kako naši možgani zabrišejo nepravilnosti. Če gledamo vsak lik posebej, odkrijemo številne nepravilnosti, če pa gledamo vse kot celoto, imamo občutek, da gre za tapeto.

Za tiste, ki bi se radi lotili tega podviga, vam dajem na razpolago dve šabloni. Jaz sem se na koncu odločila za prvo. Zdaj moram izdelati še podobno (manjšo) šablono za okna. Spodnji šabloni lahko naložite na svoj računalnik.

Urejanje delovnega prostora za ustvarjanje 1

Čeprav sem na zavodu, imam polne roke dela. Moj sin gre jeseni v šolo in šolar potrebuje svojo spalnico. Tako bom večjo spalnico, ki sva jo uporabljala oba, namenila njemu. Jaz bom v njej koristila le ogromno garderobno omaro. Vendar spalnica bo presenečenje, ki bo sina čakalo za njegov 6. rojstni dan - poleti. Do takrat moram urediti spalnico zase - delovni kabinet bo spet moja spalnica.

Ko sem zanosila, sem začela urejati stanovanje v hiši. Najprej sem uredila kuhinjo, ki sem jo kupila v Ikei, takrat še v Padovi.

Čeprav red težko vzdržujem, sem obsedena z organizacijo in redom. Rada imam, da je vsaka stvar na svojem mestu. Po spletu sem iskala različne rešitve glede organizacije delovnega prostora. Nekatere so predvsem lepe na pogled, vendar manj priročne. Jaz iščem rešitve, ki so predvsem priročne, nato pa še lepe.

DELOVNI KABINET
Kot sem že omenila, to je bila moja spalnica v srednji šoli in za čas študija, vse do nosečnosti. Nahaja se v mansardi, zato je strop dokaj nizek. V najnižjem delu sem imela posteljo, zato me to ni motilo. Uporabila sem pohištvo, ki sem ga že imela: ogromno kotno pisalno mizo narejeno po meri in police ter nekaj omaric. Ker pa prostora za ustvarjanje (sploh če človek ima najrazličnejše ustvarjalske hobije) ni nikoli dovolj, sem v prostor privlekla še staro pisalno mizo, na kateri sem imela računalnik, tiskalnik in skener.

Sobo sem pogosto preurejala in iskala vedno nove rešitve, največja težava pa so bili nizki stropi in vročina poleti ter mraz pozimi. Tako da sobe nisem uporabljala tako, kot bi jo lahko. V mojem kabinetu mi je bilo všeč to, da sem imela stvari, po katerih najpogosteje posegam, na dosegu roke.

računalniški kotiček

nadaljevanje računalniškega kotička

Ker sem ta prostor tako pogosto spreminjala in popravljala, je bil ves čas nedokončan, zato ga nisem nikoli fotografirala. Na fotografiranje sem se spomnila šele, ko sem že kar nekaj stvari odnesla iz prostora. Tako je ob steni (na zgornji fotografiji) stala spodnja omara ter še ena manjša omarica s skenerjem in tiskalnikom. To omaro bom ponovno uporabila v Kljunčkovi spalnici.

 Tukaj je že dokaj izropana pisalna miza s prenatrpanimi policami (nanje sem nalagala stvari, ko sem odstranjevala police levo). Tudi prazna ni bila nikoli tako. Vedno sem imela kupe papirja, pripomočke in drugo šaro desno in levo, vendar vse urejeno tako, da sem za večino stvari potrebovala le bolj ali manj iztegniti roko, da sem dobila želeno.

Ko sem kupila prenosni računalnik, prostora za računalniško škatlo nisem potrebovala več. Kupila sem 3 lesene predalčke v Ikei (malo sem jih morala zožiti), vendar dobila sem zelo funkcionalno površino za prahce, blazinice s črnilom ter druge dodatke za voščilnice (en predalček se vidi sredi fotografije spodaj).

Levo od pisalne mize sem imela police. Od petih sta ostali le še 2. Na teh policah sem imela zložene papirje, knjige, fascikle in škatle z najrazličnejšim materialom (vse za polimerne mase, filc idr.).

Spodaj je srce sobe. V tem vogalu sem naredila največ izdelkov. Polico za tipkovnico sem uporabila kot lepilno podlago. Pod gumo za lepljenje sem vedno imela še star papir (popisan na obeh straneh), ki je šele nato končal v smeteh - škatli za papir. Reciklažo imam pod mizo: nizko škatlo za papir, vrečko za embalažo in košaro za ostale odpadke.

Za pokušino ...

Delovnega kabineta nimam več. Zaenkrat bom imela material spravljen v dnevni sobi, delala pa bom kar na kuhinjski mizi. V načrtu sicer imam ogromno stensko slikarijo, ki se lahko spremeni v delovni pult, a je še preveč drugih del, zato lahko počaka.

To je predalnik iz prababičine "bale", narejen je bil po koncu 1. svetovne vojne, torej bo kmalu imel 100 let. V celoti bo namenjen materialu za ustvarjanje. 

Zaenkrat lahko pokažem vsebino prvega predala: Cuttlebug z dodatki (srajčke in šablone), lesene štampiljke, okraski (gumbi, zakovice, razcepki, polperle, samolepilni traki ...), blazinice s črnilom za štampiljke, blazinice za senčenje, bleščice, prahci za reliefiranje). Vse je v manjših škatlah, tako da lahko vzamem samo posamezen kos ali pa cel komplet.

Na drugi steni je še visoka omara iz istega obdobja. Čakam na steklene police, da jo lahko napolnim.

Moja kuhinja

V nosečnosti sem se lotila projekta ... moja kuhinja ... Ker sem hotela nekaj lepega in poceni, sem se odločila za Ikeo, pa še program za risanje mi je omogočil oblikovanje in preizkušanje raznih variant.

Za kuhinjo je pomembno to, da je svetla ... vedno sem bila prepričana, da bom imela kuhinjo v beli ali krem barvi oz. v furnirju svetlih tonov ... potem pa sem se zaljubila v tole sivo ...

Pomislila sem: zdaj imam priložnost, da malce eksperimentiram, naslednja kuhinjska bo sigurno bolj umirjena. Poleg tega je kuhinja obrnjena na južno stran, kjer sta dve okni ... skoraj cela stena je v steklu.

V bistvu so me pri tej kuhinjski prepričali tisti drobni svetli robovi in elementi, ki razbijajo sivino.
Kuhinjske aparate pa sem kupila pri nas ... pozorna sem bila na to, da niso preveč zahtevni za čiščenje. Pečica ima trislojno steklo in ventilator, ki skrbi, da se zunanja površina ne pregreje ... in moj mladič lahko s svojimi ročicami sloni na pečici in gleda, kako se pečejo piškotki.

Celotna konstrukcija je na daljših nogah, zato so pult in posledično tudi viseče omarice za 10 cm višji od standardnih. Jaz z roko dosežem tudi zgornjo polico ... moja mama pa že za drugo polico rabi stolček.

Najbolj drag kos pohištva je bilo kuhinjsko korito iz granitogresa. Moja nona bi rekla, da sem zanj dala eno očke 'z glave. Ampak se je splačalo. Čistim ga le z razredčenim kisom in ne rabim ga obrisati, da je lepo.

Večinoma imam predale, razen tam, kamor zaradi razporeditve v prostoru to ni bilo mogoče (prva in zadnja omarica).

Zgoraj je pogled skozi balkonska vrata.

Desno od vrat je omara za shrambo živil ter kuhinjskih pripomočkov. Poleg je še zelo uporaben predalnik, kjer hranim vse, od kuhinjskih cunj do prtičkov, pisal in blokcev ter vse drobne krame. Drugi predal je namenjen "praznjenju", tj. ko hočem na hitro sprazniti mizo, strpam vse tja noter, ko imam čas, pa pogledam, kam kaj sodi (oz. ko je predal poln).

Predalniku sledijo steklena vrata v dnevno sobo in jedilni kot. Sestra mi je predlagala, da bi ga pobarvala v rdeče in tako malo ublažila rjavo barvo škatel za rolete ... zadetek v polno.

Na stenah in poličkah imam veliko predmetov, ki sem jih prinesla z raznih potovanj. Rada kupujem le uporabne predmete. Na steni visi mreža za sušenje testenin, ki sem jo kupila v Apuliji, na peti italijanskega škornja. Tudi košarico za kruh sem vzela tam ... jo moram poslikat, ker je res lepa. Na polički nad koritom pa imam izvijač in napravico za trenje orehov v obliki psov, svečnik v obliki deklice, oboje z Madžarske, in možnar iz Ligurije. Spodaj malo štrlita ven dve deski: ena je bila kupljena na Poljskem in druga v Toskani (iz lesa oljke).

Tole je druga miza, najprej sem kupila enkrat daljšo (ki se je dala še bolj podaljšat), a je malo zavirala izhod na balkon. Tako si jo je prisvojila mama za šivanje in meni kupila tole, lahko jo podaljšam za eno dolžino, na vsaki strani pol. Trenutno jo imam podaljšano na enem koncu.

Te fotografije sem posnela, potem ko sva z očetom razstavila vse zgornje omarice, da sem spodnjo poličko zamenjala s stekleno z lučko (se vidi kable, ki visijo). Še vedno pa čakam, da mi jih električist priklopi. Zaradi poplave ni bilo časa za te stvari.

Ponavadi nimam tako pospravljeno ... v bistvu deluje zelo sterilno ... Navadno se kaj namaka v koritu, na pultu se znajde marsikaj (tudi kar v kuhinjo ne sodi), vazico imam ponavadi na predalniku, saj na mizi ni prostora. Potleh pa so razne igračke ...