Mislim, da sem fotografirala Marsovčka!

Ali pa se mi čisto blede, ker je moj sine odšel z nono in nonotom za 5 dni v toplice. Na to smo ga pripravljali že od novega leta naprej in mulček se je sicer zadnje tri dni nekam nenavadno obešal name, mi nosil poljubčke, me objemal ... zjutraj pa je brez težav sedel z nono in nonotom v avto, dal mami lupčka in šel. Po telefonu pa natančno poročal, da je v bazenu toliko vode, kot smo je imeli pri poplavi po hiši ... Prvič sem slišala njegovo debato po telefonu, ponavadi drugim govori iz mojega ali hišnega telefona.

NIHČE pa ni pripravil MENE na njegov ODHOD! Mislim, da je bilo vse tisto obešanje po meni le posledica moje nervoze pred sinovim odhodom. Mladiči čutijo, ko smo mame napete. Nož v srce je bila jutranja izjava ... sinoči dolgo nisem mogla zaspati, zato zjutraj nisem mogla odpreti oči, ko se je Kljunček prebujal. V bistvu je še skoraj spal, vendar ponavadi sem jaz že budna, zato ga je to najbrž motilo. Z zaprtimi očmi me je skušal predramiti, ker je bil neuspešen, se je v postelji obrnil na trebuh in izjavil: "Mama, gledi, kako jaz MIRNO spim. Gledi!"


Takoj me je zdramilo. Vsekakor sem si za danes pustila en kup dela, kajti sem prosta, mladič je dobrih 200 km stran ... imam mir in čas ... razen najnujnejšega nisem storila še ničesar ... še stuširati se nisem uspela!


Objavo zaključujem s spomladansko kompozicijo, ki sva jo prpravila s Kljunčkom. Na sprehodu ob reki Vipavi sva nabrala šopek mačic, ki sem jih vtaknila v vazo (narejeno iz steklenice za oljčno olje) ter privezala z neko staro dekoracijo v obliki rože, ki jo prekladam po omarah že nekaj let. Stare kamenčke iz morja sem porabila, da sem vazo utrdila, kar mi jih je ostalo (2), pa sem pustila kar na mizi pred vazo. Ta teden si to lahko privoščim. Na mizi je ročno tkan prtiček, ki sem ga pred leti kupila na Sardiniji.

Ko sem bila majhna, smo ob hiši imeli eno tako "pitano" mačico, ki smo jo vsako leto obrezali. Šopek orjaških mačic smo postavili doma na hodnik, ostalo pa je nona prodala eni gospe v Italijo. Potem pa je kar naenkrat drevesce, ki je tako bogato obrodilo, zgnilo. Mislim, da je bil kriv nenaden mraz v spomladanskih mesecih.

Nabrane mačice se ne morejo kosati s tistimi, ki smo jih imeli ob hiši (za na mizo bi bile tiste vsekakor prevelike, saj so imele tudi po več kot 2 m dolge veje in bi jih bilo škoda krajšati), vseeno pa si nisem predstavljala, da bodo na moji mizi tako dobro izpadle.

Slike sem posnela včeraj zvečer, preden je fotoaparat končal v potovalki. Ta teden nameravam izkoristiti tudi za ustvarjanje, objave pa bodo sledile šele, ko se ponovno dokopljem do fotoaparata. Tudi odkrivanje Kljunčkovega kostuma, ki si ga včeraj ni hotel pomeriti, da bi ga lahko poslikala.

Na predzadnji sliki se je pojavil ta beli "mehurček": Igra svetlobe ali NLP? Mislim, da so prav v takem plovilu pripotovali taki prijazni Marsovčki k BojiMoji.

Ko skočijo iz plovila, se povečajo. Dobro, domišljija še deluje. Ali pa sem le ena navadna histerična mama!

Bliža se pust

Ta teden smo šivali pustne maske. Kaj je to?

Fantek in punčka sta dobila svoje žicožverce

Ko sem ustvarila fantka in punčko, sem takoj naročila večjo količino žice (ki pa še ni v mojih rokah). Priznam, v žičkanju prav uživam. Porabila sem še zadnji konec žice, ki jo imam še iz konca srednje šole oz. prvega leta faksa. Kupila sem jo, da sem vanjo ovila en zanimiv kamen, ki sem ga pobrala pri morju ... niti ne vem več kje?! Seveda sem naredila še par obeskov za najboljše prijateljice ... manjše koščke sem porabila za čisto vsakdanje stvari. S preostalim pa sem ustvarila vse, v današnji objavi. Slonček je v bistvu manjši, kot sem si ga predstavljala, a nisem imela več žice.

Na soncu

V senci

V bistvu se je začelo, ker je kljunček želel ovco ... potem sem mu predlagala ovna, še prej pa naredila fantka in punčko. Danes sem tem žičkarijam dala dokončno obliko ... nataknila sem jim obroče za ključe. Razen slonu, ker je premajhen.

Tik pred zdajci prijavljam OVNA, KRAVICO IN SLONČKA na izziv pri Craftalnici.

Palčke iz žada

Pred časom sem poskusno izdelala žad iz polimerne mase, a sem površno prebrala navodila in sem se znašla z ogromno maso olivno zelene polimerne mase. Nekaj sem je porabila, da sem naredila odtise, spomnila pa sem se, da bi ostanke mase lahko koristno uporabila tudi drugače. Tej osnovi sem dodala še druge ostanke ...

Ko sem kupila štampiljko s črkami v Lidlu, je tričetrt črk ostalo. Spomnila sem se, da bi jih lahko koristno uporabila za odtise v polimerno maso ali tudi kot štampiljke na papir.

In tako so nastale palčke, ki imajo na obeh koncih male štampiljke s črkami in številkami. Gumijaste črke sem lepila z dvokomponentnim lepilom.

Iz ekstruderja sem iztisnila klobaso v obliki velikega kvadrata, narezala sem jo na približno enako dolge palčke. Na vsak konec palčke sem pritisnila gumjasto štampiljkico ter s prsti palčkam zaobljila vogale. Vse skupaj sem dala za pol ure v zmrzovalnik. Nato sem s pinceto pobrala dol gumijaste dele, pustila, da se odtali, ter spekla. Ko so se palčke ohladile, sem z dvokomponentnim lepilom pritrdila gumijaste dele štampiljk.

Vklenjene vijolice

V bistvu gre za komplet treh izdelkov: verižice, broške in zapestnice.

Osrednji del kompleta je verižica. Na drobno verigo sem pripela vijolične steklene kristale različnih oblik in velikosti (dobro leto nazaj sem jih kupila v Hofferju in jih zdaj dokončno porabila). Ker mi jih je nekaj zmanjkalo, sem kombinirala z 8-milimetrskimi Swarovski kristali v vijolični barvi, vendar le pri broški in zapestnici. Na verižico sem dodala tudi srebrne kapice, da še poudarjajo zaključek kristala.

Zapestnica je narejena iz spominske žice, na katero sem nanizala vrsto kristalov. Swarovski so za odtenek bolj modri (se tudi na fotografiji dobro vidi), pri nošenju pa se razlike ne opazi.

Za valentinovo

Za nas v hiši je valentinovo že dobra tri desetletja prav poseben dan. Čeprav smo preko italijanske televizije že takrat poznali valentinovo in njegovo komercialno plat, ga nismo praznovali zaradi tega, ampak zato ker moja sestrica praznuje rojstni dan.

Leta so tekla in iz dojenčka je zrastel deklič in nato ženska, obe sva odrasli in najina sestrska ljubezen prav tako.

Spodnji figurici sem izdelala kot prispodobi dveh oseb, ki mi poleg staršev pomenita največ: moja sestra in moj sin. Rdeča kroglica predstavlja srce.

Juhu! Po hirbu navzdol ...

Minilo je leto in sosedov fant ima spet rojstni dan. Ker sem izvedela, da je med drugim za darilo dobil dve želvici, se mi je zdela voščilnica z želvico nadvse primerna (ninja želve mi niso všeč).

Da bi bila voščilnica bolj igriva, sem posredi naredila zarezo - po kateri se želvica drsa z ene strani voščilnice na drugo. Pikčasto ozadje je bolj zeleno kot tule na sliki in se lepo ujema s podlago in želvico.


Poleg želve izstopata dva elementa: sonce in napis. Sonce sem dodatno okrasila s steklenimi kroglicami, ki so sicer namenjene krašenju nohtov.

Voščilnico prijavljam na 23. izziv pri Craftalnici: živali. Za otroške voščilnice so zame dobrodošla tematika.

UPORABLJENI IZDELKI – USED PRODUCTS
ŠTAMPILJKE/STAMPS	pobarvanka (Želva v oklepu); SCR510 (abeceda)
PAPIR/PAPER	Anita's Cards and envelopes (A6 white); ostanki vzorčastega papirja
BARVE/INKS	Archival Ink (black); Copic markerji; zelena blazinica
DODATKI/ACCESSORIES	rumene mikroperle
PRIPOMOČKI/TOOLS	tiskalnik Epson Stylus Photo R200; Cuttlebug; Spellbinders (Standard Circles LG)

Romantika ujeta v tekstil

Prejšnji vikend sem nujno potrebovala novo ogrlico, spomnila sem se na kroglice oblečene v bombažne srajčke (ko takole povečano gledam perle, mislim, da so lanene) in sem iz njih izdelala romantično ogrlico. Kombinirala sem jih z lesenimi perlicami.

Kuharska bukva - nadaljevanje

Spodaj se lepo vidijo kazalke.

Ker mi je zmanjkovalo časa, sem notranje liste ustvarila brez lepljenja. Poiskala sem ustrezne fotografije (dovolj velike in jasne) ter jih vstavila kar v Word. Vse skupaj sem shranila, morda bo nastala še kakšna kuharska knjiga. Liste sem nato preprosto vložila v prozorne mapice za fascikle ter jih vstavila v knjigo.

Ko sem ustvarjala kolaž, sem ugotovila, da mi je list z omakami "ušel" in ga nisem fotografirala. Narejen je bil v istem stilu ...

Kuhanje z ljubeznijo ...

Še v januarju je nastal tale kuharski fascikel. Izdelala sem ga za prijateljičino mamo. Od vseh ljudi, kar jih poznam, ona kuha z največjim užitkom in se vedno znova loteva novih izzivov. Lani sem zanjo izdelala voščilnico v obliki predpasnika, letos pa je prišla na vrsto kuharska knjiga s kazalkami iz fima. Ne vem, ali se vidi, ampak sem sladoledek, skodelico kave in jajce privezala kar na špangice za lase. Tiste aluminjaste. Najprej sem poskusila, ali se sploh držijo na papirju. Držijo in to dobro!

Najprej sem izbrala osnovne barve: zeleno, rjavo, vijolično z dodatkom rožnate. Nato sem natisnila razne pridatke, nekaj sem jih že poleti skrbno zbirala na spletu, nekaj sem jih dodatno poiskala v ta namen.

Na enak način sem oblikovala vse tri stranice. Na koncu sem vse skupaj prelepila s samolepilno folijo za zavijanje knjig.

Fotografije niso najboljše, a sem krašenje dokončala pozno zvečer, naslednjega dne po službi pa sem jo že odnesla naprej. Fotografirala sem jo ob 2.00, preden sem šla spat.

Gospa M. zares kuha z ljubeznijo in razveseljuje vse, ki imajo priložnost poskusiti njene jedi, predvsem pa domače. Rožice in srčki niso moj stil, zato bom kar tole prijavila na izziv pri Craftalnici ... narejeno je bilo z ljubeznijo za gospo, ki kuha z ljubeznijo.

Izdelala sem tudi liste - kazalke za predjedi, juhe, omake, meso, ribe, solate in sladice. To bom objavila prihodnjič ...

Daljši za petelinji korak ...

Kaj pa? Dan, seveda.

Tako je pravila moja nona. Ko se je dan znatno podaljšal, je vedno rekla:
"Dan se je podaljšal za en petelinji korak!".

None že skoraj deset let ni več, pomlad pa se spet vrača. Sicer malo piha, v zavetnih legah pa je prav prijetno ... grem na ležalnik na balkonu! Uživam v teh toplih zimskih dnevih.

Zvončki na našem dvorišču cvetijo že več kot en teden. Lani so nam začeli cveteti že decembra. Hiša ni na najbolj sončni legi, pozimi sonce ob 16. uri že zaide, medtem ko se nekateri deli vasi še uro ali več kopajo v soncu. Takrat bi živela drugje, gor na griču ... in ko so poplave tudi!

Nekaj primerkov je že tako močno razpihnjenih, da bodo kmalu odcveteli.

Tudi krokusi, ki sem jih postavila na kuhinjsko mizo, so začeli cveteti. Zanimivo je bilo opazovati, kako dolgi zeleni stroki vedno bolj belijo in debelijo, dokler niso počili in se razprli. Svetu se je pokazal rumen resast venček prašnikov.

Te fotografije so bile posnete že prejšnji vikend, a jih nisem uspela objaviti. En cvet je do danes že odcvetel. Ostali pa so razprti. Nekaj mladičev najbrž letos še ne bo cvetelo. Šele nabirajo moči ...