Dež, ne dež, naliv! Ššššššššššš ... in še šššššš. Zajtrk na prostem, potem pa hitro v šotor. Poležavanje. Kosilo v šotoru. Popoldne konec dežja. Odhod v Volterro.
Naložba tik pred odhodom v Toskano je bila pravilna. Nov šotor je zdržal nevihto z močnim dežjem, vetrom bliski in grmenjem. Izkazala pa se je tudi ugodna lega kampa. Vse parcele so urejene tako, da voda odteka v kanale in na cesto in ni neljubih dogodkov, ko si hudourniki ubirajo pot sredi začasnih domovanj. Na to sem bila pozorna že pri izboru parcele.
Žal pa je bilo dobrega pol dneva izgubljenega. Morali smo spremeniti načrte. Prijateljica je sporočila, da v Sieni dežuje, zato smo se odpravili proti Volterri. Mestece je name naredilo vtis, ko sem bila tam oktobra, zato sem se odločila, da ga ponovno obiščem. Mogoče bi se ustavili še v San Gimignanu ... a smo se prepozno odpravili iz kampa, da bi se ustavili še v mestu stolpov. Tudi v Volterri se nismo preveč obirali, saj nas je čakalo 75 km poti nazaj. V bistvu je bila najbolj zanimiva pot. Na tej poti je nastalo nekaj lepih posnetkov pokrajine.
San Gimignano smo videli le od daleč.
Zaradi deževnega poletja je Toskana v tem času nenavadno zelena.
Značilna razbrazdana površina Toskane.
Volterra.
Toskana je v bistvu zelo razbrazdana, ravnine praktično nima. Obsežna polja žitaric in sončnic se prilagajajo tej valoviti pokrajini. Stranske ceste so večinoma makadamske, spremljajo jih ponosne vrste cipres, ki se kot nekakšna častna straža dvigujejo vsaj na eni strani ceste. Na gričih se sončijo veliki "casolari", kmečke hiše. Obdajajo jih vinogradi in oljčni nasadi. Vse to ustvarja edinstvenost te pokrajine, tako priljubljene in poznane v svetu.
Najlepše pa šele prihaja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar