Sanremo, Bursana Vecchia in Monte Carlo

Končno objavljam obljubljeno. Vsaj prvi del. Do Sanrema je bila pot dolga, čez Italijo smo prevozili 650 km. Imeli smo srečo z vremenom, saj je deževalo le zadnji dan v Sanremu. In še to sredi noči, zjutraj pa je bilo vse suho. Druga pozitivna stvar so bili dolgi dnevi. Vstajali smo okrog 8.00, pozajtrkovali, pospravili šotor in odšli iz kampa med 9.00 in 10.00. Včasih tudi kasneje.

Pozno popoldne smo prispeli v Sanremo, mesto, znano po festivalu za italijansko popevko. Samo mesto ni nič posebnega (glavne znamenitosti so festivalna dvorana, mestni kazino in ruska pravoslavna cerkev), v kampu, ki je popolnoma tlakovan, so bili zelo prijazni, ker se visoka sezona še ni začela, smo za šotor, elektriko, 3 odrasle in enega otroka plačali 37 eur, to je bil najdražji kamp). Popoldne smo postavili šotor, se osvežili v bazenu in šli v mesto.

Bolj kot Sanremo, me je mikalo majhno naselje opustošeno po potresu konec 19. stoletja, Bursana Vecchia.

Bursana Vecchia (Sanremo, Italija)

Vas je bila tako poškodovana, da so niže zgradili novo, staro pa pustili ruševinah. Italija je od nekdaj privabljala umetnike vseh vrst, tako je en izmed teh prišlekov v šestesetih letih 20. stoletja odkril ta kraj in se v njem nastanil. Kasneje so prihajali še drugi umetniki in tako je mesto duhov postalo živahna umetniška kolonija. Posledice potresa so vidne že od daleč. Obnovljena so predvsem pritličja in še ta večinoma zelo špartansko. Cerkveni zvonik sicer stoji, cerkev pa je ostala brez stropa. Tla je prerasla trava, notranjost preletavajo le še golobi.

Bursana Vecchia

Sanremo ni naredil dobrega vtisa name. Vse je dokaj slabo označeno, umazano. Žal mi je bilo, da se nismo ustavili v Albengi, ki ima zelo lepo srednjeveško jedro in se nahaja med Genovo in Sanremom. Naslednjega dne smo pot nadaljevali po obmorski cesti v Francijo in nato v Monako.

Monte Carlo, Monako

V davčni oazi za bogataše očitno manjka prostora. Vse je zelo natrpano, ceste so speljane pod zemljo. Po nekaj poizkusih sem uspela priti do oceanografskega muzeja. Najprej smo se sprehodili do knežje palače, kjer je bila velika gneča. Pred palačo je bil namreč ustavljen avto s šoferjem, zato so trume čakale, kdo bo prišel iz palače. Ker pa mi ne spremeni življenja, če vidim v živo katerega koli izmed teh veljakov, sem šla naprej in ogled palače izpustila.

Monako

V Monte Carlu smo se ustavili predvsem zaradi Oceanografskega muzeja z akvarijem in okostjem kita. To je moj Kljunček nestrpno pričakoval. In na koncu je tudi rekel, da je bil to njegov najljubši del potovanja - čeprav mu je bilo prav povsod lepo.

Oceanografski muzej, Monako

Pa še to: oba sva božala morske pse. Presenečeno sem ugotovila, da niso ne hrapavi in ne sluzasti. Prijetni na otip (moja prijateljica bi še dodala - in okusni).

Nameravali smo še v park z eksotičnimi rastlinami, predvsem kaktusi, vendar sem imela dovolj monaškega labirinta (za oceanografski muzej sem vozila pod zemljo podlog in počez), zato sem zapeljala naprej proti Nici.

Lignano: Živalski vrt Punta verde

Kljunčku sem že dolgo obljubljala, da bova šla v živalski vrt. Mislila sem na ljubljanskega, kajti do Lignanskega sem bila malo skeptična. Sama sem ga obiskala daljnega leta 1987, takrat so imeli par kletk z živalmi. Bolj klavrno je bilo vse skupaj. Ja, potem sem malo računala in ugotovila, da je četrt stoletja dovolj, da se kaj spremeni. In res se je!

Nasploh dolga leta nisem bila ljubiteljica živalskih vrtov, kajti živali v utesnjenih kletkah so se mi zelo smilile. Na srečo se je trend spremenil, živalim nudijo okolje, ki spominja na tistega, v katerem naj bi v divjini živeli. Všeč mi je to, da se živali lahko razkazujejo ali pa se lahko umaknejo pred očmi radovednih obiskovalcev.

Živali, ki jih pričakujemo v vsakem živalskem vrtu

Za vstopnino je bilo treba odšteti 12 EUR za mami, ker Kljunček še ni dopolnil 3 leta je šel noter gratis. Mislim, da je vstopnina za otroke od 3 do 12 let 9 EUR. Mislila sem celo, da bom za mojega ogromnega mladiča morala kazati osebno izkaznico, saj nosi oblačila za 5-letnike, a ni bilo treba. Ko sem naročila le eno karto za odrasle, me blagajničarka niti vprašala ni, koliko je mulc star.

Mladiča sem doma že pripravila na obisk živalskega vrta. Ogledala sva si njihovo spletno stran, kjer so tudi pravila vedenja. No, sem jih malo prikrojila, da bi fant bolje razumel. Jih je upošteval, celo tekal ni, da ne bi preplašil živali. Razen na igalih, tam si je dal duška.

Po prihodu in vhodu sva se usedla ob ribnik, kjer plavajo ogromni krapi, in pojedla banano. Šele nato sva lahko nadaljevala ogled.

Prvi spektakel, ki sva mu bila priča, je bil razposajeni tek mlade žirafe, medtem ko kameli še nista prišli na plano. Sta bili na malici ali le na čik-pavzi?

Naprej so bile na vrsti ptice. Komaj sem Kljunčka spravila stran od kletk s papigami, sploh modra papiga je nanj naredila vtis. Mamica pa je pomislila, koliko zanimivega perja počistijo v kletkah perjadi. Komaj sem se zadržala, da nisem strica zadolženega za perjad prosila, ali mi lahko nabere mimogrede malo perja, bom že vedela kako ga porabit.

Bila sva priča tudi hranjenju pelikanov. Nastalo je kar nekaj zanimivih fotografij, spodaj je objavljena le ena. Ko pa je Kljunček videl jato ptic z glavami v perju, me je vprašal: "Ma kaj tisti tički nimajo glave?" Mislim, da ga nisem prepričala, da so glave samo skrili ...

Meni pa so bili med ptiči najbolj všeč tisti sivi v spodnjem desnem kotu ... s svojo nevpadljivo barvo v več odtenkih sive ter postavnimi telesi so bili višek elegance.

Malo dlje smo se spet ustavili pri opicah, čeprav je bilo za otroke čez gosto leseno ograjo težko opazovati njihovo početje. Opica levo ni večja od podgane, tista desno pa nas je nekaj časa stoično opazovala, se obrnila in nam pokazala zadnjo plat ter nato pokukala še skozi korak ter nam pokazala nekaj gimnastičnih vaj na drevesu in na vrvi.

Mačke, tako manjše kot največje, niso bile na razpolago za fotografiranje. Lenobno so poležavale na skritih delih ograd, da smo jih komajda opazili. Le ena se je usedla tik pred okno, leopard. Vendar ga je bilo zaradi številnih občudovalcev nemogoče fotografirati brez odseva.

Ko sem Kljunčka vprašala, katera žival mu je bila najbolj všeč, kar ni vedel, kaj naj odgovori. Naštel je vrsto živali, na koncu je izbral jelena, ki je jedel z njegove roke. Za 20 centov se iz avtomata pobere prgišče hrane, ki jo rogoviti jelen s pridom pohrusta. No, Kljunčku je delček hrane odstopila ena mlada gospodična in ta moj tič ji je začel takoj razlagati, da on doma hrani kokoške. Še dobro, da je mami prevajala. Ko je gospodična s svojim fantom odšla naprej, se je mulc znašel, začel je pobirati briketke, ki so nerodnim obiskovalcem padli z rok in z njimi hranil jelena. Tako je mami nekaj prišparala pa še tla so bila bolj čista. ZOO ponuja še hrano za ovce in ribe.

V živalskem vrtu sva preživela skoraj 5 ur, dvakrat sva si vzela čas za malico, dvakrat za igrala in šla sva tudi na kosilo. Zadnja žival, ki sva si jo ogledala, so bile surikate, vse so se držale pokonci in gledale vsaka v svojo smer, le ena je ležala kot crknjena (če ne bi vsake toliko časa zazehala, bi zares podvomila, ali je živa) in se grela na toplem soncu. Pred odhodom domov sva si tudi midva s Kljunčkom privoščila počitek (ne tako ekstremnega): usedla sva se ob ribnik, mami si je privoščila kapučin, sine pa sladoled. Opazovala sva krape, ker je že toliko drugih metalo hrano v ribnik, sva midva le opazovala. Meni je bila najbolj všeč oranžna riba, ko sem Kljunčka vprašala, katera izmed ribic mu je najbolj všeč, jih je premeril od glave do repa in nato pokazal - tista. Pokazal je na raco in ko sem mu rekla, da ne velja, mi je rekel, da je tisto "laca-liba", kako naj človek oporeka taki trditvi, meni je bila najljubša riba oranžna, Kljunčku pa raca.

Kako priti? Po avtocesti za Venezio, izhod Latisana. Vozite za Lignano Riviera, potem lahko sledite oznakam za ZOO, oz. za Punta verde.

Pomladni užitki

In končno je prišla ... tako dolgo pričakovana POMLAD! Zadnje čase sem bolj malo objavljala, tudi na internet pogosto doma niti ne pokukam. Priznam, da tudi ustvarjam bolj malo. Vseeno pa UŽIVAM! Na zraku, na soncu, ob morju!!!

Eno izmed preteklih nedelj sva se s Kljunčkom odpravila k morju, v SESLJAN. Sprehodila sva se ob marini, si ogledala "parkirane" jadrnice in ribiške ladje. Slednje so še najbolj pritegnile Kljunčkovo pozornost. Nato sva šla na plažo ter "mečala" kamenčke v morje. Tam je Kljunček sicer dobil konkurenco, a se ni pustil motiti.

Morje je neprestano pošiljalo svoje valove na plažo. Kljunček se je trudil metati kamenčke čim dlje. Kaj kmalu je ugotovil, da srednje veliki letijo dlje od velikih kamnov. Mama pa se je udobno namestila na prod (oblazinjena zadnjica je za marsikaj koristna) ter opazovala sinovo početje, kako ga ne bi, ko je sine ob najmanjši mamini nepozornosti zaklical: "Mama, gledi! Gledi kako znam mečati kamne u murje." Vsekakor je ovekovečenje trenutkov sodilo zraven, a to ga ni motilo, sem pač rodila malega pozerčka.

To je bilo ležerno lenobno popoldne. Tako lenobno, da je še počasi premikajoča se ladja končala na robu fotografije.

Še nekaj večernih vedut, čeprav je bilo sonce še na nebu, a so ga zakrili oblaki.

Zgoraj: pogled z leve ... proti Sloveniji.

Spodaj: pogled z desne ... proti Devinskemu gradu.

Toskana: zadnji dan

Prišel je čas povratka. Dopoldne smo pospravili šotor ter se odpravili proti Arezzu. Ogled Arezza. Pot čez prelaz "Passo dei Mandriani" domov. Kot bi se vozili po Soški dolini.

AREZZO je mestece na zahodu Toskane. To je rojstni kraj pesnika Francesca Petrarke, umetnika Michelangela in tudi igralca Roberta Benignija. Tu so tudi snemali film "La vita é bella".

Je zelo prijetno mestece z razgibanim reliefom. Ozke srednjeveške ulice se dvigajo in spuščajo navkeber. Tudi glavni trg "Piazza Grande" je "poševna", manj kot tista v Sieni. To je tudi najbolj markanten del mesta.

Arezzo

Mesto stolpov


Piazza Grande

Za konec pa še kolaž nekaterih posnetkov s poti domov: urejeni drevoredi s cipresami, sončnična polja med oljčnimi drevesi, prelaz "Passo dei Mandriani".

Toskana: Peti dan

Bolj umirjen dan. Potepanje po bližnji okolici in priprave na odhod domov. Obisk pokrajine Chianti in okušanje dobrega vina. Nakup sirov (pecorino). Ogled mest Monteriggioni in Castellina in Chianti.

Monteriggioni je mesto s popolnoma ohranjenim obzidjem in obrambnimi stolpi. Tipičen primer utrjenega srednjeveškega mesta, čeprav ga tudi domačini imenujejo grad. Utrjeno mesto kot v risankah. Ima le 42 prebivalcev, nekaj trgovinc, drugih lokalov in hotel.




Monteriggioni



Monteriggioni - razgled z griča




Območje Chiantija zelo spominja na naša Brda in Vipavsko dolino. Da si v Toskani se zaveš šele, ko vidiš njihovo tipično arhitekturo. Narava pa je zelo domača. Castellina in Chianti je le eno izmed središč te pokrajine, ki se razteza od Firenc do Siene. Znana je predvsem po dobrem vinu, chiantiju. Castellina je zelo prijetno mestece s številnimi primeri srednjeveške arhitekture, mnogimi trgovinicami in enotekami z njihovim vinom chianti classico, rdeče vino črnega petelina (zaščitni znak).


Castellina in Chianti


Vinogradi, kjer raste Chianti, znano toskansko vino

Il Palio di Siena: četrti dan

"Il Palio" je tradicionalna dirka s konji med "kontradami", tj. mestnimi četrtmi v Sieni. Dirka se dvakrat v letu: 2. julija in 16. avgusta. Palio izvira še iz srednjega veka. Dirka se kar na glavnem mestnem trgu "Piazza del Campo". Tekmuje 10 konj, čeprav je kontrad 17: avtomatično tekmujejo kontrade, ki prejšnje leto niso tekmovale in ostale tri so izžrebane.
Il Palio je zastava, ki pa zmagujoči kontradi prinese velik prestiž. Prebivalci Siene živijo za in s Paliom skozi vse leto. Kateri konj bo tekel za določeno mestno četrt določa žreb.

Seveda trg ustrezno pripravijo in spremenijo v dirkališče. In kako hitro po poku iz topa se mizice restavracij in barčkov umaknejo, policija usmerja ljudi iz utrjenega in ograjenega dirkališča (na trg za dirko v eni noči nanosijo peščenjak). Sledijo pometači, ki odstranijo vso nesnago z dirkališča. Komisija pregleda progo in prvi krog opravijo karabinjerji na konjih ... najprej v počasnem tempu, nato še v diru. Na tribunah okoli trga sedijo predstavniki posameznih mestnih četrti, ostala publika je zaprta sredi trga. Ko se postavijo ograje, ni več možnosti izhoda. Dober pregled nad tekmovanjem omogoča oblika trga: ovalna in v hrib prislonjena. Nato sledi tekma: po treh krogih je vsega konec ... zelo hitro poteka vse skupaj.


Z malim otrokom se nisem odločila obiskati glavnega dogodka, saj sem menila, da bo preveč ljudi in bo preveč časa trajalo. Zato sem izbrala popoldansko poskusno tekmo ... gneča, strasti razvnete, kot da ne bi šlo le za generalko. Čakanje na prihod vseh kontrad na prizorišče, prihod s petjem, čakanje na zaprtje ograje in čiščenje proge, čakanje na prihod konj in na start. Trikrat so zdrveli mimo, vse je poteklo tako hitro, da sploh ne vem, kdo je takrat zmagal (cilj je bil čisto na drugem koncu). To je bilo 15. avgusta zvečer.

Prijateljica je šla na pravo tekmo, bilo je manj ljudi kot na večerni generalki. Zmagala je kontrada "Della Tartuca", tj. mestna četrt želve. Po tekmi je večerja na ulicah kontrad.

Toskana: Četrti dan

Obeta se lep sončen dan. Ogled pokrajine zahodno od Siene. To je tista pokrajina, ki jo največkrat videvamo na razglednicah: mehki grički, v vrste postavljene ciprese, sončnična polja ... Mesti Montepulciano in Pienza. Prava paša za oči.

Montepulciano je prijetno mestece v prekrasni pokrajini. Tu sem kupila veliko lokalnih dobrot in občudovala male umetniške delavnice in trgovinice.








Pienza me je popolnoma prevzela. Labirint ozkih ulic, slikovite vedute na 360 °, krasen razgled z roba obzidja. Še se bom vrnila.

Montepulciano - v ozadju jezero Trasimeno

Pienza - tipična toskanska pokrajina

Umbrija: Tretji dan

Napovedan je bil deževen dan po vsej Toskani, zato je obisk Chiantija odpadel. Srečo z vremenom smo poskusili v sosednji Umbriji, v mestu čokoladnih dobrot, Perugia. In imeli smo srečo, bilo je oblačno, a ni deževalo. Nazaj grede smo še skrenili s poti in se ustavili ob jezeru Trasimeno. Spet dež!

V bistvu sem od Perugie več pričakovala. Glavni trg, piazza IV novembre je krasen, še lepše je stopnišče, ki vodi do etruščanskega loka oz. oboka, najbolj pa me je prevzel kipec Matere Božje z Jezusom, ki krasi pročelje stolnice. In to je vse. Najbolj so me motila vozila, ki so neredko prečkala tudi glavni trg. Znamenitosti so slabo označene, zato se mora obiskovalec kar sam znajti.

Na kratko o mestu: Perugia je upravno središče Umbrije. Mesto so zgradili Etruščani in ga nato vzdrževali Rimljani. Največji razcvet je mesto doživelo v srednjem veku, dokler ni prišlo pod vladavino papeške države.



Corso Vanucci s piazzo IV novembre na koncu.

Tri glavne znamenitosti se nahajajo na trgu "Piazza IV novembre": Palazzo dei Priori, La Fontana Maggiore in Duomo oz. stolnica.

Palazzo dei Priori - najelegantnejša posvetna stavba v Umbriji, sedež mestne uprave.

La Fontana Maggiore - simbol Perugie

Kipec Matere Božje na Stolnici

Arco di Agusto - etruščanska vrata, na katera je dal cesar Avgust vklesati svoje ime

Lago Trasimeno ima 128 kvadratnih km (4. največje jezero v Italiji). Nastalo je po tektonskih premikih v Apeninih. Polni ga deževje in več manjših pritokov, povezanih v umetni kanal, tudi naravnega odtoka nima. V primeru poplav so zgradili kanal, ki vode spelje v Tibero. Najbrž tudi zaradi tega je jezero zelo umazano.

Na jezeru so trije otoki: Polvese, Maggiore in Minore. Naseljen je samo Maggiore.

Toskana: Drugi dan

Dež, ne dež, naliv! Ššššššššššš ... in še šššššš. Zajtrk na prostem, potem pa hitro v šotor. Poležavanje. Kosilo v šotoru. Popoldne konec dežja. Odhod v Volterro.

Naložba tik pred odhodom v Toskano je bila pravilna. Nov šotor je zdržal nevihto z močnim dežjem, vetrom bliski in grmenjem. Izkazala pa se je tudi ugodna lega kampa. Vse parcele so urejene tako, da voda odteka v kanale in na cesto in ni neljubih dogodkov, ko si hudourniki ubirajo pot sredi začasnih domovanj. Na to sem bila pozorna že pri izboru parcele.

Žal pa je bilo dobrega pol dneva izgubljenega. Morali smo spremeniti načrte. Prijateljica je sporočila, da v Sieni dežuje, zato smo se odpravili proti Volterri. Mestece je name naredilo vtis, ko sem bila tam oktobra, zato sem se odločila, da ga ponovno obiščem. Mogoče bi se ustavili še v San Gimignanu ... a smo se prepozno odpravili iz kampa, da bi se ustavili še v mestu stolpov. Tudi v Volterri se nismo preveč obirali, saj nas je čakalo 75 km poti nazaj. V bistvu je bila najbolj zanimiva pot. Na tej poti je nastalo nekaj lepih posnetkov pokrajine.




San Gimignano smo videli le od daleč.





Zaradi deževnega poletja je Toskana v tem času nenavadno zelena.





Značilna razbrazdana površina Toskane.


Volterra.





Toskana je v bistvu zelo razbrazdana, ravnine praktično nima. Obsežna polja žitaric in sončnic se prilagajajo tej valoviti pokrajini. Stranske ceste so večinoma makadamske, spremljajo jih ponosne vrste cipres, ki se kot nekakšna častna straža dvigujejo vsaj na eni strani ceste. Na gričih se sončijo veliki "casolari", kmečke hiše. Obdajajo jih vinogradi in oljčni nasadi. Vse to ustvarja edinstvenost te pokrajine, tako priljubljene in poznane v svetu.

Najlepše pa šele prihaja.