Moja nova spalnica

počasi dobiva obliko. Dolgo je trajalo, da sem izpraznila svoj delovni kabinet, ki je bil natrpano poln raznih pripomočkov za ustvarjanje in druge krame. Se še spomnite, kako je zgledal? Pokukajte tukaj.

Rumena barva mi je bila zelo všeč, zato je nisem spreminjala. Vseeno sem morala prostor prebarvati, saj je v petnajstih letih dobil prenekatero packo. Če bi se odločala še enkrat, bi izbrala temnejši odtenek barve, vendar sem tudi s to zadovoljna. Je svetlejša od prejšnje, je pa tudi toplejša.

Pred in med barvanjem sva se s Kljunčkom zabavala.Naredila sva si prave pleskarske kape iz papirja - ker so nam padale z glave, sva si jih zalepila kar z lepilnim trakom.

Čez par dni - vmes je preteklo kar nekaj ur načrtovanj, skiciranj in poskusov - sem se lotila finega slikarskega dela. V roke sem vzela debelejši čopič (št. 10), zlato akrilno barvo in se lotila risanja vzorca na steno.

Risala sem približno tri dni, po par ur na dan. Najbolj težko je bilo risati motiv pod oknom, oz. vse dele pri tleh. Na koncu sem morala ležati na tleh, da sem lahko barvala.

1. Najprej sem narisala šablono. Sicer sem že našla eno na spletu, a ko sem jo natisnila, sem opazila, da ni skladna. Tako sem se lotila dela sama. Šablono sem natisnila in nalepila na kos debelejšega kartona.
2. Ko sem bila zadovoljna s šablono, sem jo najprej poskusno izrisala na papir, da sem ugotovila, kako bo delovalo na steni: ali mi je dizajn všeč, kako bom risala vzorec. Ugotovila sem, da je veliko bolj preprosto, kot sem si mislila.
3. Na steno sem z barvico izrisala obrise. Začela sem v vogalu zgoraj. Ponavadi se začne nekje na sredini vzorca. Pri risanju sem si pomagala z vodno tehtnico.
4. Zamešala sem nerazredčeno akrilno barvo, dva odtenka zlate (ene je bilo premalo, zato sem ju mešala skupaj). Uporabljala sem čopič št. 10. 
5. Risala sem po notranji strani izrisanih črt.Tako je nastal enakomeren vzorec.
6. Na začetku so bili domači skeptični, ko pa so videli rezultat, so bili navdušeni. Moj sin bi tako preuredil celo steno, no - naj bi jo jaz.

Vzorec še zdaleč ni idealno narisan, ko sem risala, me je bilo kar groza, kako neenakomerno sem risala črte, kako neenakomerno se je barva prenašala na ne popolnoma ravno steno. Vendar dovolj je bilo narediti dva ali tri korake nazaj in vse skupaj deluje osupljivo lepo. Prav neverjetno, kako naši možgani zabrišejo nepravilnosti. Če gledamo vsak lik posebej, odkrijemo številne nepravilnosti, če pa gledamo vse kot celoto, imamo občutek, da gre za tapeto.

Za tiste, ki bi se radi lotili tega podviga, vam dajem na razpolago dve šabloni. Jaz sem se na koncu odločila za prvo. Zdaj moram izdelati še podobno (manjšo) šablono za okna. Spodnji šabloni lahko naložite na svoj računalnik.