Vijolčna čipka

Zdaj je čas, da realiziram stvari, ki sem jih med šolskim letom prelagala. Vedno pa se zatakne pri materialih. Tudi tokrat razmerje ni idealno. Največja težava je v tem, da sem uporabila načrt v japonščini, kjer ni bilo številčnih oznak za velikost kroglic. V originalu je obesek bolj širok, skoraj okrogel, moj je malce bolj podolgovat.

Vijolično sem izbrala, ker je bila edina barva, v kateri sem imela vsaj približno enako velike perlice. Uporabila sem kristalčke, steklene perle in navadne perlice. Zaključke sem uporabila v bakreni barvi.

Izdelala sem tudi preproste pripadajoče uhane. Tudi tukaj sem uporabila bakreno, le kljukice za ušesa so v drugi barvi, ker bakrenih nimam. Mislim pa, da se ne močno opazi, pri nošenju pa sploh ne.

Lariat in zapestnica ter uhani

Ko sem pregledala fotografije, sem ugotovila, da so bili posnetki zapestnice in uhanov zabrisani, zato sem jih danes ponovno fotografirala in jih objavljam v ločeni objavi.

Ogrodje zapestnice predstavljata dve vzporedni spominski žici ter žebljički z ušesom kot distančniki. Seveda sem vse skupaj oblekla v paleto različnih barv in materialov: lapis lazuli, biserovino, les, školjke ...

Takole pa zapestnica izgleda na roki.

Zelo posrečeni pa se mi zdijo uhančki. Tukaj nalašč nisem uporabila lapisa, saj so tako uhančki veliko bolj nosljivi. Zelo so igrivi in elegantni hkrati.

Laso ogrlica ali lariat

Dolgo časa sem imela v računalniku shranjeno eno miceno miceno sličico "lariata", tj. dolge ogrlice v obliki vrvice brez zaključkov za spenjanje. Zanimalo me je, kaj ta beseda pomeni, tako sem spoznala, da je to sopomenka besede laso, ki jo uporabljajo kavbojci za lovljenje živine. Kakšen kavbojski film pa ste vsekakor gledali!

Lariat je tako dolga ogrlica, da se jo lahko večkrat ovije okrog vratu oz. prepogne na pol in v stilu šala zatakne okrog vratu. Tudi zaveže se lahko.

Za izdelavo tako dolge ogrlice (mislim, da meri vsaj 2 m), sem uporabila najrazličnejše materiale, osnovni toni pa so rjavi in modra. Za modro sem uporabila čips, ki sem ga reciklirala iz ene stare mamine ogrlice ter cenimetrske kroglice iz lapis lazulija. Za rjave tone sem uporabila najrazličnejše materiale: keramične kroglice, kamne, čips školjke in preluknjane krogce iz biserovine ter nekaj lesenih primerkov. Največ pa sem porabila drobnih perlic: rjavih, zlatih in paličic.

V bistvu mi je natikanje šlo kar hitro od rok. Dva dneva pa sem potrebovala, da sem se lotila zadnjega zaključka ...

Poleg tega sem izdelala še zapestnico in uhančke. A o tem bom pisala naslednjič ...

Hladna poletna juha: gazpacho

S Kljunčkom rada packava po kuhinji. Tokrat sem se lotila gazpacha, španske hladne juhe, ki sem jo tako oboževala, ko sem potovala po Španiji.

Na vrtu imamo obilje paradižnika, zato sem Kljunčku predlagala, da greva v vrt nabrat zelenjavo ter bova potem naredila juhico. Takoj je bil za to, vzel je košarico in sva šla. Nabrala sva paradižnik, zeleno papriko... sproti sva nabrala še jagode ... Po kumare sva šla k sosedi, v klet sva šla še po čebulo in se lotila dela.

Kljunček je pristavil stol, da si je umil roke in ga premaknil k delovnemu pultu. Jaz sem zelenjavo čistila in na grobo razrezala, Kljunček pa jo je metal v mešalnik in na drobno sesekljal. Mimogrede je pojedel skoraj celo kumaro.

Naredila sva dve različici: tako, ki peče jezik, bi rekel Kljunček, in tako brez česna in čebule, da ne peče jezik. Dobri sta obe. Okrasila sva jih z rožicami in zvezdicami, ki sva jih izrezala iz kumare z oblikami za piškote. Ter dala v hladilnik. To je vse ... no sem še popekla kruhke, ki pašejo zraven.

Tale juha oz. zelenjavni miks je za vroče poletne dni pravi balzam za dušo in telo. Osnova gazpacha je paradižnik, potem pa se lahko dodaja poljubno zelenjavo.

Jutri naju čaka nov podvig: nameravava barvati špago ali pa bova šla v živalski vrt.

Hlad morskih globin

Projekt je tlel in se koval dolgo časa, od jeseni. Na spletu sem septembra ali oktobra videla nekaj podobnega. Mislim, da je bila ogrlica iz verige, ki se je zaključila z veliko školjko, iz katere so štrlele korale z zvezdicami. Perlice sem izbrala takoj in iz njih izdelala trak, iskala pa sem nadomestilo za školjko, ki mi v originalnem načrtu ni bila všeč. Tretjo težavo so predstavljale zvezdice. Doma imam plastične, ki pa so v kombinaciji s steklenimi perlicami delovale še bolj ceneno, zato sem bila prav vesela tistih iz Frogwilla. Danes sem izdelala še zadnji uhan.

Pred časom sem iz ene izmed kitajskih revij, ki krožijo po spletu, natisnila načrt za ovalen obesek. Več časa sem ga samo prekladala iz kupčka na kupček, dokler nisem dobila pribliska, da bi iz njega lahko izdelala zamenjavo za školjko.

O zamenjavi za školjko sem preizkusila vse mogoče. Najprej sem iskala večji kamen, nato sem v roke vzela fimo, a nisem bila zadovoljna. Tale bombeta pa mi je prav všeč. Da bi ohranila obliko, sem dve leseni perlici oblekla v črn Cernit s perlastim leskom. Šele v tretjem poizkusu mi je uspelo narediti dovolj majhno osnovo.

Ovalen okrasek je izdelan iz 4-milimetrskih črnih Swarovski kristalčkov in 2-milimetrskih navadnih steklenih perlic. Obesek sem zaključila s prepletanjem v obliki koral, v katere sem vpletla tudi nekaj steklenih črnih zvezdic.

Uhane sem izdelala podobno kot zaključek obeska: črna zvezdica, iz katere korale raztezajo svoje veje. Čeprav sem pazila, da sem oba uhana izdelala po istem načrtu, se razlikujeta, saj je velikost perlic malo različna, oblika pa je odvisna tudi od tega, kako se nit zasuka. Zanimiv efekt. Oba uhana sta enako velika, a ne popolnoma enaka.

Glede na vročino zadnjih dni, sem vsaj v naslov dala malo svežine. Mogoče dobim kako novo zamisel.

Polžki, korale in biserovina

Tole sta v bistvu le predelani stari ogrlici. Mislim, da je bila tista s polžki kupljena na Malem Lošinju, tista s koralami pa na Korziki. Obe sem veliko nosila, zato so bili zaključki kar dotrajani, motilo pa me je predvsem to, da se je nekaj polžkov in nekaj perlic iz biserovine zdrobilo, tako da je bil del vrvice odkrit.

Ker se mi je polžek zdrobil že prvo sezono, sem slutila, da se mi bo še kateri, zato sem še isto sezono kupila še zapestnico. Zdaj pa je že kar nekaj let vse skupaj čakalo na predelavo v škatli z odsluženim nakitom. Razdrla sem tako ogrlico kot tudi zapestnico ter naredila novo tudi malo daljšo. Ostalo mi je še nekaj polžkov, iz katerih nameravam izdelati uhane.

Drugo ogrlico sem kupila v Bonifaciu na Korziki. Tudi pri tej ogrlici se je nekaj perlic iz biserovine razklalo in ogrlica ni bila več nosljiva. Eden izmed prvih nakitkarskih nakupov so bile prav perlice iz biserovine, ki se popolnoma ujemajo s tistimi na originalni ogrlici. Naredila sem še eno manjšo spremembo, namesto srebrnih drobnih perlic sem uporabila steklene bele z bisernim leskom. Srebrne perlice so me na ogrlici motile že od začetka. Malo preveč so izstopale.

Normandija: Giverny in Claude Monet

Vroče in soparno popoldne smo preživeli v idilični vasici Giverny, ki si jo je slikar Claude Monet izbraz za bivanje in črpanje navdiha iz narave. Zadnja leta življena je umetnik posvetil svoji najbolj obsežni umetnini - svojemu cvetličnemu vrtu.

Monejeva hiša


Del parka tik pred hišo

Park ob vodi

Eksplozija barv

Do večera smo prispeli v Pariz.