V Nici je bila velika gneča, zato smo se le z avtomobilom peljali po glavni promenadi ob morju, Promenade des Anglais, dolgi 8 km. Ker sem večinoma fotografirala in vozila jaz, imam iz Nice le malo fotografij, ki pa niso vredne objave. Zaradi počasnega pomikanja, smo videli veliko tudi iz avtomobila.
Popoldne smo se nastanili v prijetnem kampu "Les Pinedes" v kraju Colle sur Loup: parcelo za šotor smo dobili tik nad bazenom, tukaj nam je bilo najbolj všeč. Če bi se odločila za daljše kampiranje v Provansi, bi vsekakor prišla sem.
Po zgodnji večerji smo se odpravili na ogled malega srednjeveškega mesta St-Paul-de-Vence. Pogled na utrjeno mesto iz doline je prav tako lep kot številni detajli v ozkih ulicah. V vodniku je bilo označenih nekaj točk vrednih ogleda, vendar zame je bil vreden ogleda sprehod skozi mestece po ozkih ulicah in stopniščih.
 |
| St-Paul-de-Vence |
 |
| St-Paul-de-Vence, kolaž |
Pot smo nadaljevali v Grasse, kjer sva si s Kljunčkom ogledala Muzej parfumov, ki razlaga zgodovino nstanka parfuma, razstavlja naprave, s katerimi so nekoč delali parfume, številne bolj in malo manj stare embalaže za parfume (med drugim tudi eno izmed potovalnih toalet Marije Antoinette: pleten kovček v velikosti potovalke za tedensko potovanje) ter številne esence. Muzej deluje po avdio-video sistemu: nadenete si slušalke ter pritisnete na gumb za jezik (na izbiro imate francoščino, angleščino in italijanščino). Ker Kljunček dokaj dobro razume italijansko (to, da sem prepovedala risanke v slovenščini se je obrestovalo), sva poslušala v italijanščini. Posnetek o razvoju in pomenu sluha sva morala poslušati trikrat, ker je bil Kljunčku nadvse zanimiv (očitno je zanimanje za medicino še tam nekje). V sobanah so naprave, ki oddajajo vonj (pritisnete na gumb ali povlečete ter vonjate, zato ni nevzdržno kot v nekaterih parfumerijah). Najlepša izkušnja pa je bilo udobno sedenje na vrečah ter uživanje v čutnem prepletanju vtisov: udobno nameščena sva gledala video, s prijetno glasbo in drugimi zvoki ter vonjavami, ki so se širile gleda na to, kar je bilo na platnu - med, orehi, ogenj ... V muzeju sva prebila skoraj 2 uri - in to zaradi predšolskega otroka, ki ga je vse zanimalo.
Pot smo nadaljevali po Route Napoleon. Tako se imenuje, ker so po tej cesti Napoleona peljali v izgnanstvo na Elbo. Cesta je speljana v klanec, ob cesti je nekaj manjših krajev, večinoma pa narava in gore, ki se strmo dvigajo tik nad cesto. Tukaj smo v vzvratnem ogledalu opazili, da nam sledi avtomobil s koprsko registracijo. Ko smo se ustavili v manjšem kraju, smo opazili, da mu je sledil še en z goriško. Pomahali smo jim, mi smo šli kupiti bagetke, oni so nadaljevali pot. To so bili edini Slovenci, ki smo jih srečali na poti.
V Castellane smo izstopili, da bi nadaljevali skozi sotesko Verdon, ki ponovno ponuja krasne vedute. Ker je prejšnje dni deževalo, voda ni bila tako zelena, kot jo ime reke obljublja. Prav videli smo, kako je val motne vode napredoval v čisto tik pred izlivom v akumulacijsko jezero St-Croix. Malo spominja na našo Sočo, čeprav Soča je bolj turkizna, reka Verdon je za nekaj odtenkov bolj zelena.
 |
| Verdon |
 |
| Soteska Verdon, jezero St-Croix |
In prispeli smo v mestece Moustiers-Sainte-Marie, najlepše naselje na poti. Mesto se nahaja ob strmih pobočjih hribov, na dva dela ga deli izvir, ki je svojo strugo zarezal globoko v kamen in jo speljal v več slapovih proti dolini. In kako dobra je ta voda. V lokalih jo servirajo brezplačno v lepih steklenicah, na dnu katerih so porisane drobne rožice v več barvah. Kako so lepe. Prav žal mi je, da nisem fotografirala.
Prva nenavadna stvar, ki smo jo v mestu zagledali, je bila zvezda, razpeta med dvema vrhovoma nad mestom. Šele doma sem prebrala, naj bi postavljanje zvezde izviralo iz legende iz 10.stoletja. Neki plemič je dal zaobljubo, da bo postavil tja zvezdo, če pride živ in zdrav s križarskih vojn. Očitno je bilo njegovi prošnji ugodeno. Zvezdo so zaradi dotrajanosti že večkrat zamenjali, kdaj so postavili prvo, se ne ve.
Mesto je znano po fajansi, vrsti porcelana. Vzorci so zelo klasični, najde pa se tudi bolj moderne priredbe (ki so meni bolj všeč), žal so bile ob uri obiska trgovinice zaprte, tako da sem lahko le fotografirala izložbe.
 |
| Moustiers-Sainte-Marie |
 |
| Moustiers-Sainte-Marie, kolaž |
Današnjo objavo zaključujem s Prazgodovinskim muzejem v Quinsonu. Na spletu sem ga odkrila po naključju, vedela pa sem, da bo to Kljunčka zanimalo. Dobili smo slušalke in ponovno smo poslušali v italijanščini. V pritličju je bila začasna razstava - o mongolskih prazgodovinskih ljudstvih; v nadstropju imajo razstavljeno stalno zbirko. Večina najdb je iz okoliških krajev: nekateri so končali pod gladino jezera St-Croix, nekateri pa so tik ob njej. 500 m od muzeja se nahaja prazgodovinska vas - na enem mestu so poustvarjena prazgodovinska bivališča s celega sveta.
 |
| Quinson, Prazgodovinski muzej in prazgodovinska vas |
Tako, naslednjič bomo že pri sivki. Tudi na poti do muzeja smo občudovali polja sivke. Najlepša in najbolj obsežna polja se nahajajo v okolici kraja Valensole.
1 komentar:
Lepo je brati o tvojem, vajinem, potovanju. Fotke so krasne!
Objavite komentar