Lignano: Živalski vrt Punta verde

Kljunčku sem že dolgo obljubljala, da bova šla v živalski vrt. Mislila sem na ljubljanskega, kajti do Lignanskega sem bila malo skeptična. Sama sem ga obiskala daljnega leta 1987, takrat so imeli par kletk z živalmi. Bolj klavrno je bilo vse skupaj. Ja, potem sem malo računala in ugotovila, da je četrt stoletja dovolj, da se kaj spremeni. In res se je!

Nasploh dolga leta nisem bila ljubiteljica živalskih vrtov, kajti živali v utesnjenih kletkah so se mi zelo smilile. Na srečo se je trend spremenil, živalim nudijo okolje, ki spominja na tistega, v katerem naj bi v divjini živeli. Všeč mi je to, da se živali lahko razkazujejo ali pa se lahko umaknejo pred očmi radovednih obiskovalcev.

Živali, ki jih pričakujemo v vsakem živalskem vrtu

Za vstopnino je bilo treba odšteti 12 EUR za mami, ker Kljunček še ni dopolnil 3 leta je šel noter gratis. Mislim, da je vstopnina za otroke od 3 do 12 let 9 EUR. Mislila sem celo, da bom za mojega ogromnega mladiča morala kazati osebno izkaznico, saj nosi oblačila za 5-letnike, a ni bilo treba. Ko sem naročila le eno karto za odrasle, me blagajničarka niti vprašala ni, koliko je mulc star.

Mladiča sem doma že pripravila na obisk živalskega vrta. Ogledala sva si njihovo spletno stran, kjer so tudi pravila vedenja. No, sem jih malo prikrojila, da bi fant bolje razumel. Jih je upošteval, celo tekal ni, da ne bi preplašil živali. Razen na igalih, tam si je dal duška.

Po prihodu in vhodu sva se usedla ob ribnik, kjer plavajo ogromni krapi, in pojedla banano. Šele nato sva lahko nadaljevala ogled.

Prvi spektakel, ki sva mu bila priča, je bil razposajeni tek mlade žirafe, medtem ko kameli še nista prišli na plano. Sta bili na malici ali le na čik-pavzi?

Naprej so bile na vrsti ptice. Komaj sem Kljunčka spravila stran od kletk s papigami, sploh modra papiga je nanj naredila vtis. Mamica pa je pomislila, koliko zanimivega perja počistijo v kletkah perjadi. Komaj sem se zadržala, da nisem strica zadolženega za perjad prosila, ali mi lahko nabere mimogrede malo perja, bom že vedela kako ga porabit.

Bila sva priča tudi hranjenju pelikanov. Nastalo je kar nekaj zanimivih fotografij, spodaj je objavljena le ena. Ko pa je Kljunček videl jato ptic z glavami v perju, me je vprašal: "Ma kaj tisti tički nimajo glave?" Mislim, da ga nisem prepričala, da so glave samo skrili ...

Meni pa so bili med ptiči najbolj všeč tisti sivi v spodnjem desnem kotu ... s svojo nevpadljivo barvo v več odtenkih sive ter postavnimi telesi so bili višek elegance.

Malo dlje smo se spet ustavili pri opicah, čeprav je bilo za otroke čez gosto leseno ograjo težko opazovati njihovo početje. Opica levo ni večja od podgane, tista desno pa nas je nekaj časa stoično opazovala, se obrnila in nam pokazala zadnjo plat ter nato pokukala še skozi korak ter nam pokazala nekaj gimnastičnih vaj na drevesu in na vrvi.

Mačke, tako manjše kot največje, niso bile na razpolago za fotografiranje. Lenobno so poležavale na skritih delih ograd, da smo jih komajda opazili. Le ena se je usedla tik pred okno, leopard. Vendar ga je bilo zaradi številnih občudovalcev nemogoče fotografirati brez odseva.

Ko sem Kljunčka vprašala, katera žival mu je bila najbolj všeč, kar ni vedel, kaj naj odgovori. Naštel je vrsto živali, na koncu je izbral jelena, ki je jedel z njegove roke. Za 20 centov se iz avtomata pobere prgišče hrane, ki jo rogoviti jelen s pridom pohrusta. No, Kljunčku je delček hrane odstopila ena mlada gospodična in ta moj tič ji je začel takoj razlagati, da on doma hrani kokoške. Še dobro, da je mami prevajala. Ko je gospodična s svojim fantom odšla naprej, se je mulc znašel, začel je pobirati briketke, ki so nerodnim obiskovalcem padli z rok in z njimi hranil jelena. Tako je mami nekaj prišparala pa še tla so bila bolj čista. ZOO ponuja še hrano za ovce in ribe.

V živalskem vrtu sva preživela skoraj 5 ur, dvakrat sva si vzela čas za malico, dvakrat za igrala in šla sva tudi na kosilo. Zadnja žival, ki sva si jo ogledala, so bile surikate, vse so se držale pokonci in gledale vsaka v svojo smer, le ena je ležala kot crknjena (če ne bi vsake toliko časa zazehala, bi zares podvomila, ali je živa) in se grela na toplem soncu. Pred odhodom domov sva si tudi midva s Kljunčkom privoščila počitek (ne tako ekstremnega): usedla sva se ob ribnik, mami si je privoščila kapučin, sine pa sladoled. Opazovala sva krape, ker je že toliko drugih metalo hrano v ribnik, sva midva le opazovala. Meni je bila najbolj všeč oranžna riba, ko sem Kljunčka vprašala, katera izmed ribic mu je najbolj všeč, jih je premeril od glave do repa in nato pokazal - tista. Pokazal je na raco in ko sem mu rekla, da ne velja, mi je rekel, da je tisto "laca-liba", kako naj človek oporeka taki trditvi, meni je bila najljubša riba oranžna, Kljunčku pa raca.

Kako priti? Po avtocesti za Venezio, izhod Latisana. Vozite za Lignano Riviera, potem lahko sledite oznakam za ZOO, oz. za Punta verde.