Hišica sredi jezera oz. v jezeru

Prvo je lahko romantično, drugo pa strašljivo. Pripovedka o vesoljnem potopu. Vse se je začelo z dežjem ... ponoči iz petka na soboto je lilo kot iz škafa. Oče in mati ter še cel kup sosedov so celo noč spremljali višino bližnjega jarka... a nič, vodo je sproti pobiralo ... mogoče so se tudi tokrat vremenoslovci ušteli in ne bo tako hudo, kot so napovedovali.

Noč je bila mimo in že se je začelo daniti. Tudi dežja ni bilo več, čeprav je nebo s svinčeno težo pritiskalo k tlom. In se je začelo ... ob 5.30 je voda začela počasi izstopati iz jarkov ... ob 5.45 je bil dovoz na cesto že tako zalit z vodo, da se avtomobilov ni dalo več peljati na varno. In potem je samo še napredovalo ... medtem je tudi nebo poslalo svojo svinčeno težo na zemljo. Lilo je kot iz škafa!

Polja so postala ogromno blatno jezero, iz katerega so se svetile oranžne boje ... buče na sosednjem polju. Voda je zalila dovoz, polja, poti in je nevarno začela prihajati na dvorišče. Hitela je. Pogoltni jezik vode se je naglo biližal vhodu. S svojo mokro požrešnostjo se je zaril skozi vsako špranjo v notranjost hiše. Ura še ni odbila 7.

Nekaj (pre) korajžnih voznikov se je kljub preplavljenemu vozišču odločilo zarezati deroči vodni jezik ... narava je bila močnejša ... vodni jezik jih je požrl. Ostali so sredi cestišča. Ko je voda začela upadati in je tudi zapustila naše domovanje ... 20 cm je dosegla v višino ... se je začelo čiščenje in priprava na še en val deževja in na novo neprespano noč. Civilna zaščita in gasilci so dovažali vreče s peskom, da bi vsaj delno potešili požrešnost vodnega jezika.

Zgornje hortenzije je voda čisto prekrila. Do sosedov so se ponoči, ko se je voda bližala najvišji točki, gasilci lahko zapeljali le s čolnom.

Bredli smo po kalni vodi, sem ter tja, pobirali, kar se je odnesti dalo, čim več stvari smo skušali dvigniti čim više od tal. Dan smo preživeli v izčrpavanju vode iz pritličja, v čiščenju in umikanju stvari. Tokrat nismo prepustili ničesar naklučju. Kar se je dalo, smo razstavili in odnesli v višje nadstropje. Cel dan smo nosili in umikali stvari pred vodo. Tudi kokoškam smo naredili podest za hrano. Ena se nam je namreč utopila. Žal se voda ni dovolj umaknila, da bi lahko odpeljali avtomobile na varno. Le podložili smo jih z opeko. Voda jih je v drugo zalila.

Žal je bil drugi val veliko hujši od prvega. Čeprav smo vhod založili z vrečami peska, se je voda povzpela nad vreče ... v hišo je drla skozi vsako špranjo iz tal, podbojev ... grozeče je bilo poslušati ta zvok. Ponavadi me voda pomirja! Prihajala je in navkljub dvema črpalkama je naraščala. Začelo se je okrog osmih zvečer. Do devetih je dosegla že raven prejšnje noči. Še je rasla ... dosegla je prvo stopnico in se povzpenjala proti drugi. Prekrila je tudi drugo stopnico. Zunaj je bilo skozi stekla vhodnih vrat videti, da je gladina tam zunaj vsaj za 20 cm višja! Groza. Še bolj grozljiv je bil pogled skozi okno ... dobrih 10 cm do okenske police je še manjkalo.

Še približno 15 cm vode bi potrebovali, da bi v stanovanje začela drveti skozi OKNA!!!! Na koncu je v stanovanju dosegla višino 40 cm. Preplavila je vse, česar nismo uspeli umakniti dovolj visoko. Okrog 4.00 zjutraj je začela upadati. Samo čakali smo lahko ... do 9.00, nato se je začela intenzivna čistilna akcija.



Tukaj moram poudariti še nekaj. Doživeli smo nekaj strašnega. Nekateri sosedje so imeli še več vode v hiši, drugi so izgubili vse svoje imetje, ker imajo celo stanovanje v pritličju. Tisti, ki imajo hiše na višjih legah, so nam prišli pomagat, tudi sorodniki so priskočili in redki domačini.

Za večino je bil dogodek neke vrste cenena zabava. Hodili so gledat in fotografirat veliko vodo, nihče pa ni vprašal, ali kdo potrebuje pomoč. Predvsem tam, kjer so doma starejši ljudje. Celo škodo so delali, ko so se preizkušali v vožnji čez poplavljeno cesto.

Zahvalila pa bi se gasilcem in predstavnikom civilne zaščite, ki so se odzvali na vsak klic na pomoč ter dovažali vreče s peskom po preplavljenem vozišču.