sobota, 05. september 2009

Tudi jaz se navdušujem nad izdelavo nakita ...

Že v srednji šoli sem si izdelala nekaj preprostih kosov nakita s kamenčki, žičkami, vrvicami in perjem. S stvarmi, ki sem jih našla doma. Tako sem bila zavzeta, da so mi starši celo kupili svoje klešče, ker so bile očetove vedno v moji sobi.

Nekaj kosov je nastalo v času študija, ko sem si lahko privoščila tudi kupljen material, vendar časa nisem imela nikoli dovolj, da bi razmislila, kaj naj ustvarim ... za izdelavo bi ga že našla. To je bil še čas, ko sem si pridno dopisovala s 30 - 40 dopisovalci iz vsega sveta. Torej so bili drugi interesi primorani na stranski tir. Hlastala sem za stiki in poleg tega, da sem sklenila nekaj dobrih prijateljstev, sem izboljšala svojo angleščino in španščino ... italijanščino sem tako ali tako pilila na faksu.

Leta 1999 sem šla na obisk k dopisovalki v Rim ... to je že 10 let nazaj!!! S sestro dvojčico sta izdelovali nakit ... imeli sta pravi arzenal raznih perlic, nitk, kamenčkov in žičk. Peljali sta me tudi v trgovino z materialom za izdelovanje nakita. Raj na zemlji! Še zdaj se spomnim malega prostora, ki je bil krog in krog (do stropa) obložen z omarami s predalčki. Takrat sem nabavila material za eno verižico. Skupaj smo se lotile dela in domov sem prišla s tremi kosi nakita več ... enega sem izdelala sama, druga dva pa sta mi izdelali dvojčici. Še zdaj imam nakit spravljen, čeprav razen enega kosa, ostalega ne uporabljam več. Je pa neprecenljiv spomin na februar leta 1999, ko sem drugič obiskala Rim in spoznala pravo življenje "alla romana".

Pod navalom navdušenja sem med obiskom Benetk "zašla" v trgovino s podobnim materialom in nakupila nekaj stvari. V tistem času sem predvsem pogrešala svetlomoder kos nakita ... še danes je v prafaktorjih! Nikoli ga nisem izdelala!

Dopisovanje je počasi postalo prevelika obveza, zato sem prenehala. Z najboljšimi prijatelji smo v stikih preko elektronske pošte, si pošiljamo voščila za rojstni dan in novo leto ter če nas pot nese v tiste kraje, je obisk obvezen! Osebno sem spoznala skoraj 10 dopisovalcev ... žal sem se z nekaterimi čisto slučajno zgrešila ... npr. ko je dopisovalka iz Malezije bila v Ljubljani in jaz tudi, pa mi je pošto poslala domov na Primorsko. Jaz pa sem zgrešila dopisovalki iz Litve in Estonije, ko sem pohajkovala po Baltiku, ker sta tudi onidve bili na dopustu. Sem pa spoznala M. iz Latvije!

Da se vrnem k nakitu. Bila sem na porodniški, na začetku sem imela veliko dela z malim Kljunčkom, pa tudi računalnik v delovnem kabinetu na podstrešju ni bil najbolj priročen ... ko sem si spomladi nabavila prenosnika z brezžično povezavo, se je začelo! Zaplavala sem v blogerske vode, ki so me zapeljale do Otoka zakladov. Tam sem črpala in še vedno črpam (sama pravim, da kumuliram navdih) zamisli in tehnike pridnih rok.

Začela sem s čestitkarstvom, ker sem že izdelala več kot eno voščilnico ... za rojstni dan, še več pa za novo leto. Te sem začela izdelovati sama skupaj z dopisovanjem, saj si nisem mogla privoščiti nakupa 50 novoletnih voščilnic. Tudi rojstnodnevne sem večinoma izdelovala sama. Materiala za ustvarjanje pa je bilo pri hiši vedno več kot dovolj ... razni darilni papirji, barvni kartončki, barvice, tempere, akrilne barve, gel pisala, lepila, žičke, nekaj perlic, prejice ... kaj vse se nahaja na podstrešju! Brez dodatnih nakupov sem izdelala prve voščilnice, vendar ko sem na internetu videla, kaj vse obstaja, človek dobi občutek, da brez tega in onega sploh ne gre ...

Najbolj sem se navdušila nad hroščkom in si ga kar hitro nabavila po ugodni ceni (brez poštnine). Sicer pa kar se da, raje izdelam sama, kot da kupim. Tako sem iz umetne gline izdelala nekaj preprostih okraskov in začela razmišljati, kako bi okraske lahko izdelovala iz fima.

Malo na otočku, malo na blogih sem odkrila, kaj vse lahko fimo "prenese", kaj vse bi tudi sama poskusila izdelati in kako bi svojo garderobo dopolnila z določenimi kosi nakita.

Žal pa se je medtem porodniška iztekla, začelo se je novo šolsko leto - nov izziv zame. Na novi šoli, z novimi sodelavci, novimi učenci in NOVIM UČNIM PROGRAMOM. Slednje mi bo pobralo največ časa. Potem je tukaj še moj Kljunček, ki je ves nesrečen, ker mora mami v službo, čeprav je doma v dobri družbi. Zato so popoldnevi namenjeni njemu, večeri pa pripravam na naslednji dan pouka.

Saj bom našla tudi čas za ustvarjanje, vendar se moram najprej navaditi na nove urnike in nove obveznosti. Doma sem bila več kot leto in v tem času človek malo pozabi na urnike ... cel teden sem hodila v službo brez ure, ki bi mi še kako prav prišla, da bi pa na katedru v razredu imela mobi, mi niti na pamet ne pride.

Kaj pa če bi malo vzela v roke fimo in ga povaljala ... malo za pavzo med eno pripravo in drugo? Mogoče! Tole pavzo sem že izkoristila za pisanje tega besedila ...


Da mislim resno ...


in še domače zaloge ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar