Končno objavljam obljubljeno. Vsaj prvi del. Do Sanrema je bila pot dolga, čez Italijo smo prevozili 650 km. Imeli smo srečo z vremenom, saj je deževalo le zadnji dan v Sanremu. In še to sredi noči, zjutraj pa je bilo vse suho. Druga pozitivna stvar so bili dolgi dnevi. Vstajali smo okrog 8.00, pozajtrkovali, pospravili šotor in odšli iz kampa med 9.00 in 10.00. Včasih tudi kasneje.
Pozno popoldne smo prispeli v Sanremo, mesto, znano po festivalu za italijansko popevko. Samo mesto ni nič posebnega (glavne znamenitosti so festivalna dvorana, mestni kazino in ruska pravoslavna cerkev), v kampu, ki je popolnoma tlakovan, so bili zelo prijazni, ker se visoka sezona še ni začela, smo za šotor, elektriko, 3 odrasle in enega otroka plačali 37 eur, to je bil najdražji kamp). Popoldne smo postavili šotor, se osvežili v bazenu in šli v mesto.
Bolj kot Sanremo, me je mikalo majhno naselje opustošeno po potresu konec 19. stoletja, Bursana Vecchia.
 |
| Bursana Vecchia (Sanremo, Italija) |
Vas je bila tako poškodovana, da so niže zgradili novo, staro pa pustili ruševinah. Italija je od nekdaj privabljala umetnike vseh vrst, tako je en izmed teh prišlekov v šestesetih letih 20. stoletja odkril ta kraj in se v njem nastanil. Kasneje so prihajali še drugi umetniki in tako je mesto duhov postalo živahna umetniška kolonija. Posledice potresa so vidne že od daleč. Obnovljena so predvsem pritličja in še ta večinoma zelo špartansko. Cerkveni zvonik sicer stoji, cerkev pa je ostala brez stropa. Tla je prerasla trava, notranjost preletavajo le še golobi.
 |
| Bursana Vecchia |
Sanremo ni naredil dobrega vtisa name. Vse je dokaj slabo označeno, umazano. Žal mi je bilo, da se nismo ustavili v Albengi, ki ima zelo lepo srednjeveško jedro in se nahaja med Genovo in Sanremom. Naslednjega dne smo pot nadaljevali po obmorski cesti v Francijo in nato v Monako.
 |
| Monte Carlo, Monako |
V davčni oazi za bogataše očitno manjka prostora. Vse je zelo natrpano, ceste so speljane pod zemljo. Po nekaj poizkusih sem uspela priti do oceanografskega muzeja. Najprej smo se sprehodili do knežje palače, kjer je bila velika gneča. Pred palačo je bil namreč ustavljen avto s šoferjem, zato so trume čakale, kdo bo prišel iz palače. Ker pa mi ne spremeni življenja, če vidim v živo katerega koli izmed teh veljakov, sem šla naprej in ogled palače izpustila.
 |
| Monako |
V Monte Carlu smo se ustavili predvsem zaradi Oceanografskega muzeja z akvarijem in okostjem kita. To je moj Kljunček nestrpno pričakoval. In na koncu je tudi rekel, da je bil to njegov najljubši del potovanja - čeprav mu je bilo prav povsod lepo.
 |
| Oceanografski muzej, Monako |
Pa še to: oba sva božala morske pse. Presenečeno sem ugotovila, da niso ne hrapavi in ne sluzasti. Prijetni na otip (moja prijateljica bi še dodala - in okusni).
Nameravali smo še v park z eksotičnimi rastlinami, predvsem kaktusi, vendar sem imela dovolj monaškega labirinta (za oceanografski muzej sem vozila pod zemljo podlog in počez), zato sem zapeljala naprej proti Nici.
