Ja, končno je prišla. Prijetno se je sprehajati, ko sonce nežno boža lice in blaga sapica nežno češe lase. Kar kliče otroško veselje in razposajenost v meni!
Tole pa je sosedova marelica. Tam je bila stara in še mogočna, ko sem bila še čisto mala. Zdaj ukrivljen trup rabi podporo, da lahko stoji pokonci. A vztraja, letom in neurjem navkljub. Tudi viharni 10. marec je ni odnesel. In vsako leto obrodi sladke žametne sadove. Veliko sadov! Veje kar šibijo pod težo. Rada nas ima!
Zdaj nas razveseljuje z nežno rožnatimi cvetovi, ki z magnetno močjo kličejo marljive čebelice na banket. Vse brenči ... brrrrr! Kako poetičen je zvok čebel in kako mamljiv je mali cvet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar