Bohinj 5

Bohinj 4

Bohinj 2

Jutro na jezeru

Ribiča

Kristalni odsev gora

Pomol

Vrata v jezero

Idila v Bohinju

Nasprotni breg v soncu

Bohinj 1

Pet dni sem aktivno preživela v Bohinju. Skupaj z učenci sem se udeležila šole v naravi. V športnih aktivnostih sem zelo uživala. Ko bi le imela čas, da bi tako živela tudi doma.

Več o Bohinju najdete na naslednji povezavi (v angleščini).

Bohinjsko jezero

Odsev v jezeru

Krave se napajajo v jezeru

Vsaka ima svojo barvo majice

Mislim, da sem fotografirala Marsovčka!

Ali pa se mi čisto blede, ker je moj sine odšel z nono in nonotom za 5 dni v toplice. Na to smo ga pripravljali že od novega leta naprej in mulček se je sicer zadnje tri dni nekam nenavadno obešal name, mi nosil poljubčke, me objemal ... zjutraj pa je brez težav sedel z nono in nonotom v avto, dal mami lupčka in šel. Po telefonu pa natančno poročal, da je v bazenu toliko vode, kot smo je imeli pri poplavi po hiši ... Prvič sem slišala njegovo debato po telefonu, ponavadi drugim govori iz mojega ali hišnega telefona.

NIHČE pa ni pripravil MENE na njegov ODHOD! Mislim, da je bilo vse tisto obešanje po meni le posledica moje nervoze pred sinovim odhodom. Mladiči čutijo, ko smo mame napete. Nož v srce je bila jutranja izjava ... sinoči dolgo nisem mogla zaspati, zato zjutraj nisem mogla odpreti oči, ko se je Kljunček prebujal. V bistvu je še skoraj spal, vendar ponavadi sem jaz že budna, zato ga je to najbrž motilo. Z zaprtimi očmi me je skušal predramiti, ker je bil neuspešen, se je v postelji obrnil na trebuh in izjavil: "Mama, gledi, kako jaz MIRNO spim. Gledi!"


Takoj me je zdramilo. Vsekakor sem si za danes pustila en kup dela, kajti sem prosta, mladič je dobrih 200 km stran ... imam mir in čas ... razen najnujnejšega nisem storila še ničesar ... še stuširati se nisem uspela!


Objavo zaključujem s spomladansko kompozicijo, ki sva jo prpravila s Kljunčkom. Na sprehodu ob reki Vipavi sva nabrala šopek mačic, ki sem jih vtaknila v vazo (narejeno iz steklenice za oljčno olje) ter privezala z neko staro dekoracijo v obliki rože, ki jo prekladam po omarah že nekaj let. Stare kamenčke iz morja sem porabila, da sem vazo utrdila, kar mi jih je ostalo (2), pa sem pustila kar na mizi pred vazo. Ta teden si to lahko privoščim. Na mizi je ročno tkan prtiček, ki sem ga pred leti kupila na Sardiniji.

Ko sem bila majhna, smo ob hiši imeli eno tako "pitano" mačico, ki smo jo vsako leto obrezali. Šopek orjaških mačic smo postavili doma na hodnik, ostalo pa je nona prodala eni gospe v Italijo. Potem pa je kar naenkrat drevesce, ki je tako bogato obrodilo, zgnilo. Mislim, da je bil kriv nenaden mraz v spomladanskih mesecih.

Nabrane mačice se ne morejo kosati s tistimi, ki smo jih imeli ob hiši (za na mizo bi bile tiste vsekakor prevelike, saj so imele tudi po več kot 2 m dolge veje in bi jih bilo škoda krajšati), vseeno pa si nisem predstavljala, da bodo na moji mizi tako dobro izpadle.

Slike sem posnela včeraj zvečer, preden je fotoaparat končal v potovalki. Ta teden nameravam izkoristiti tudi za ustvarjanje, objave pa bodo sledile šele, ko se ponovno dokopljem do fotoaparata. Tudi odkrivanje Kljunčkovega kostuma, ki si ga včeraj ni hotel pomeriti, da bi ga lahko poslikala.

Na predzadnji sliki se je pojavil ta beli "mehurček": Igra svetlobe ali NLP? Mislim, da so prav v takem plovilu pripotovali taki prijazni Marsovčki k BojiMoji.

Ko skočijo iz plovila, se povečajo. Dobro, domišljija še deluje. Ali pa sem le ena navadna histerična mama!

Daljši za petelinji korak ...

Kaj pa? Dan, seveda.

Tako je pravila moja nona. Ko se je dan znatno podaljšal, je vedno rekla:
"Dan se je podaljšal za en petelinji korak!".

None že skoraj deset let ni več, pomlad pa se spet vrača. Sicer malo piha, v zavetnih legah pa je prav prijetno ... grem na ležalnik na balkonu! Uživam v teh toplih zimskih dnevih.

Zvončki na našem dvorišču cvetijo že več kot en teden. Lani so nam začeli cveteti že decembra. Hiša ni na najbolj sončni legi, pozimi sonce ob 16. uri že zaide, medtem ko se nekateri deli vasi še uro ali več kopajo v soncu. Takrat bi živela drugje, gor na griču ... in ko so poplave tudi!

Nekaj primerkov je že tako močno razpihnjenih, da bodo kmalu odcveteli.

Tudi krokusi, ki sem jih postavila na kuhinjsko mizo, so začeli cveteti. Zanimivo je bilo opazovati, kako dolgi zeleni stroki vedno bolj belijo in debelijo, dokler niso počili in se razprli. Svetu se je pokazal rumen resast venček prašnikov.

Te fotografije so bile posnete že prejšnji vikend, a jih nisem uspela objaviti. En cvet je do danes že odcvetel. Ostali pa so razprti. Nekaj mladičev najbrž letos še ne bo cvetelo. Šele nabirajo moči ...

Pomlad je pokukala v hišo

Božič je mimo, novo leto tudi, počakali smo še na sv. tri kralje in podrli drevešček ter odstranili vse okraske. Hud mraz (no, vsaj za Primorsko) je minil, danes je celo soncu uspelo prebiti oblačno kopreno. Kako zelen je travnik za hišo! Dolge sence pa še vedno opozarjajo, da pomlad še ni blizu, da je sonce nizko na obzorju, kot bi imelo težak tovor in se ne bi zmoglo dvigniti v višave. Še malo pa bo razsvetljevalo mojo kuhinjo.

Da bi si pričarala malo spomladanskega vzdušja pred pravo pomladjo (čeprav zvončki bodo vsak čas pokukali iz zemlje), sem v Obiju kupila lonček z belimi krokusi. Sicer so mi lepši vijolični, a z rdečo steno ne ustvarjajo skladnosti.

Rdeče-vijolična kombinacija: stilisti sicer prisegajo nanjo, a meni osebno ni všeč. Vijolična je lepa barva, vendar zelo občutljiva ... prenese črno, belo in samo sebe ... pa še to v istem tonu in različnih odtenkih. Pravo študijo vijolične sem nehote naredila, ko sem iskala kombinacijo dveh vijoličnih stvari za eno ogrlico ... na koncu sem izbrala tisto, ki sem jo poskusila najprej. Ostalo pa mi je malo morje vijoličnih perlic vseh tonov ... To kombinacijo bi mogoče oblekla, nikakor pa ne bi teh dveh barv kombinirala pri dekoraciji prostora.

Rdeče-zelena kombinacija: rdeča in zelena sta kontrastni barvi. Stilisti pravijo, da se je tej kombinacije pri oblačenju najbolje izogniti. Res se ne bi dobro počutila v preobleki tropske žabe. Vendar v stanovanju, sploh v moji kuhinji jo pogosto uporabljam. Mogoče tudi zato, ker je stena bolj zamolklo rdeča (najbrž ima malo modre) in zelena, ki jo vsakič izberem, je zelena mladega listja, brstičev. Ta odtenek mi je tudi najbolj všeč. Rdeča daje prostoru moč, energijo, zelena pa svežino.

Pa se vrnimo k današnji temi: da bi si pričarala pomlad v kuhinji, sem kupila bele krokuse, vsaj upam, da so beli, saj še ne cvetijo. Postavila sem jih v zelen lonček za orhideje - no, ni bilo tako preprosto. Lonček za orhideje je zelo globok, zato sem na dno nasula, kar sem imela trenutno pri roki - luščine arašidov, nanje sem postavila krožniček (ki sem ga izdelala iz ene plastične posodice, saj so bili podstavki za rože vsi po vrsti preširoki). Nato sem naredila lončku "krilce", tj. obroč iz kartona, da mi ni bilo potrebno napolniti celega lončka s peskom. Nasula sem pesek. Tistega iz adventnega venčka ...

Potem sem ubrala dve vrbovi veji in ju spletla v venček. Venček sem na dveh koncih privezala z zelenim trakom, da visi izpod roba posode. Trak je v enem kosu, samo zataknjen je pod lonček z rožami.

Potem pa sem iz plastičnih perl izdelala okraske ... z rezultatom nisem najbolj zadovoljna, vendar tudi časa nisem imela veliko ... najbrž bom še kaj spreminjala. Izdelala sem zelene listke in rožnate venčke. Če bom imela čas, bom venčke zamenjala z metuljčki. Dokler rožice še ne cvetijo sem na vrh postavila še dva listka z rožico. To bom ob cvetenju odstranila.

Svežina modre je v zraku ...

Končno malo duška ... zadnji teden je bilo nevzdržno. Vročina.

Vsako leto razmišljam, kaj vse bom počela tisti mesec, ko bom poleti doma, potem pa nič. V vročini človek še razmišljati ne more in moj delovni kabinet v mansardi je prava kotlovnica. Tudi Kljunček je zaradi vročine bolj siten in manj spi ... potem pa pride jesen in ugotavljam, kaj vse bi poleti lahko naredila, a nisem.

Obožujem tople sončne zimske dneve in poletne nevihte. Ponoči smo jo imeli. Pustila sem odprta okna, da je hladen piš vstopil v prostor. Kako prijetno je bilo. Zjutraj sem si oblekla dolge hlače in se ogrnila čez hrbet. Uživala sem ob topli kavi in brskanju po medmrežju.

Tudi tole rožico sem posnela danes. V razbeljeni sončni svetlobi se je nežna modrina cvetov izgubila. Prvič nam je cvetela, ko smo Kljunčka pripeljali iz bolnišnice ... in letos je bila za njegov rojstni dan spet v polnem cvetenju.



Že nekaj dni po malem pregledujem Kljunčkove fotografije. Čaka me veliko delo, urediti fotografije od enega leta naprej. Celo leto fotografij ...

Moj hibiskus

Tole rastlinico so mi podarili avstrijski partnerji v Comeniusovem projektu pred štirimi leti. Čeprav je bil le majhna vejica, je bil poln cvetov. A kaj, ko je bil navajen na rastlinjak in sta odcvetela le dva cvetova, vsi popki pa so se osuli.

Ker se nje bližalo poletje, sem ga postavila ven, na balkon. Le jutranje sonce ga je obsijalo, a že to je bilo dovolj, da mu je požgalo vse liste. Kaj klavrno je zgledal. Razmišljala sem že, da ga vržem stran, potem pa sem se odločila, da mu dam drugo priložnost.

In sedaj me razveseljuje in cveti ... še bo cvetel letos.

.

Romantika v vonju sivke

Spet oz. še vedno sem na tesnem s časom ... komajda pravočasno objavljam ...

Iz predalov sem pobrala butarice iz sivke in pa izdelala preprosto škatlo iz papirja. Vse skupaj pa sem sredi noči fotografirala na bidermajerju, ki krasi mojo dnevno sobo.



Ker mi tiskalnik že spet ne dela ... odkar imam visto, mi ne kaže količine barve v kartušah ... zamenjala sem že vse barve, ki sem jih imela na zalogi ...

Tako sem pobrala papir natisnjen pred časom. V resnici je to ozadje za blog, ki sem ga "reciklirala" po svoje. Iz nedavnega projekta treh poročnih voščilnic sem vzela izsek besedila Visoke pesmi. Besedilo sem še "očistila" skozi ogenj in zavezala z vinskordečim trakcem. Očitno je obdobje žičke na mojih projektih, kajti na en konec slednje sem dodala majhno rožico, na drugega pa sem obesila bleščeči svarovski. Edini presežek v celotni kompoziciji.


Romantičnost zaključuje šopek butaric iz sivke - prijeten vonj s pridihom na stare čase. In ljubka košarica.


Tako sem hitela, da bi ujela prijavo na 6. izziv v Craftalnici, da sem to skoraj pozabila napisati. Torej, za navdih nam je Vladka izbrala knjigo angleške pisateljice Jane Austen, Prevzetnost in pristranost, v kateri je prikazano življenje angleškega plemstva iz prehoda v 19. stoletje (ko se je naš Prešeren rodil).


Pa še en cukrček, slika pisateljice Jane Austen (1775-1817).