Vesele praznike!

December je mesec okrašenih smrečic, bleščečih lučk in omamnih vonjav po potici, kuhanem vinu ter medenih piškotih, ki se vijejo iz tople domače kuhinje.

Naj bo novo leto prav tako toplo, dišeče in okusno kot decembrska kuhinja.

Letošnja vošila so izgledala takole. Okno, skozi katerega se vidi mojega sina, kako mesi piškote. Zunanjost sem okrasila na več načinov: štempljala sem vijugice in štampiljke ter jih embosirala z zlatim, belim in snežnim prahom. Meni najljubše pa so bile tiste, katerih okenske okvire sem posula s sladkorjem.

Da ne bi samo pisala o prijetnih vonjavah, ampak bi jih prejemnik pisma tudi dejansko zavohal, sem dodala v vsako pisemsko ovojnico še vrečko z začimbami za kuhano vino. No, skoraj v vsako. Nekaj začetnih sem že zlepila, preden sem se spomnila na vrečke  začimbami.

Voščilnico prijavljam na izziv pri Craftalnici na temo "božične luči": le kaj nas lahko bolj osvetli in pogreje naša srca kot pogled skozi okno, v toplo domačo kuhinjo, kjer mati in sin pečeta slastne piškote. To je božanska luč.

Miniature iz fima

Včeraj sem se lotila pospravljanja, najprej spalnica, potem fotografije v računalniku, pa spet čiščenje stanovanja ... tako sem ugotovila, da kar nekaj stvari, ki sem jih izdelala, nisem objavila. Ker imam vse dokumentirano objavljam sedaj - z meseci zamude.

Polimerne mase me fascinirajo, a zaenkrat nimam časa, da bi se lotila večjih podvigov. Ponavadi komaj uspem zmehčati maso, pa je prostega časa konec. Tako komajda uspem kdaj pa kdaj izdelati kako malenkost.

Fascinirale so me miniature sladoledkov in skodelic za kavo, zato sem takoj izdelala nekaj primerkov, ker mi je ostalo nekaj bele in rumene mase, sem naredila še jajček na oko. Glede na to, kako malo izkušenj imam s tem, sem z rezultati zelo zadovoljna, vsekakor pa se ne morajo kosati z izdelki nekaterih mojstric.

Hladna poletna juha: gazpacho

S Kljunčkom rada packava po kuhinji. Tokrat sem se lotila gazpacha, španske hladne juhe, ki sem jo tako oboževala, ko sem potovala po Španiji.

Na vrtu imamo obilje paradižnika, zato sem Kljunčku predlagala, da greva v vrt nabrat zelenjavo ter bova potem naredila juhico. Takoj je bil za to, vzel je košarico in sva šla. Nabrala sva paradižnik, zeleno papriko... sproti sva nabrala še jagode ... Po kumare sva šla k sosedi, v klet sva šla še po čebulo in se lotila dela.

Kljunček je pristavil stol, da si je umil roke in ga premaknil k delovnemu pultu. Jaz sem zelenjavo čistila in na grobo razrezala, Kljunček pa jo je metal v mešalnik in na drobno sesekljal. Mimogrede je pojedel skoraj celo kumaro.

Naredila sva dve različici: tako, ki peče jezik, bi rekel Kljunček, in tako brez česna in čebule, da ne peče jezik. Dobri sta obe. Okrasila sva jih z rožicami in zvezdicami, ki sva jih izrezala iz kumare z oblikami za piškote. Ter dala v hladilnik. To je vse ... no sem še popekla kruhke, ki pašejo zraven.

Tale juha oz. zelenjavni miks je za vroče poletne dni pravi balzam za dušo in telo. Osnova gazpacha je paradižnik, potem pa se lahko dodaja poljubno zelenjavo.

Jutri naju čaka nov podvig: nameravava barvati špago ali pa bova šla v živalski vrt.

Normandija: Étretat

Étretat je prijetno turistično mestece z morjem, ki "je gorko kot Soča". Res samo za najbolj predrzne Sredozemce. Sem so zahajali številni umetniki (Monet, Boudin …) in se navduševali nad visokimi klifi.

Zanimiva arhitektura

Nekaj detajlov

Slonček 1

Slonček 2

Hrana je bila odlična, a le za potrpežljive ... strežba je trajala zelooo dolgo.

Kuharska bukva - nadaljevanje

Spodaj se lepo vidijo kazalke.

Ker mi je zmanjkovalo časa, sem notranje liste ustvarila brez lepljenja. Poiskala sem ustrezne fotografije (dovolj velike in jasne) ter jih vstavila kar v Word. Vse skupaj sem shranila, morda bo nastala še kakšna kuharska knjiga. Liste sem nato preprosto vložila v prozorne mapice za fascikle ter jih vstavila v knjigo.

Ko sem ustvarjala kolaž, sem ugotovila, da mi je list z omakami "ušel" in ga nisem fotografirala. Narejen je bil v istem stilu ...

Kuhanje z ljubeznijo ...

Še v januarju je nastal tale kuharski fascikel. Izdelala sem ga za prijateljičino mamo. Od vseh ljudi, kar jih poznam, ona kuha z največjim užitkom in se vedno znova loteva novih izzivov. Lani sem zanjo izdelala voščilnico v obliki predpasnika, letos pa je prišla na vrsto kuharska knjiga s kazalkami iz fima. Ne vem, ali se vidi, ampak sem sladoledek, skodelico kave in jajce privezala kar na špangice za lase. Tiste aluminjaste. Najprej sem poskusila, ali se sploh držijo na papirju. Držijo in to dobro!

Najprej sem izbrala osnovne barve: zeleno, rjavo, vijolično z dodatkom rožnate. Nato sem natisnila razne pridatke, nekaj sem jih že poleti skrbno zbirala na spletu, nekaj sem jih dodatno poiskala v ta namen.

Na enak način sem oblikovala vse tri stranice. Na koncu sem vse skupaj prelepila s samolepilno folijo za zavijanje knjig.

Fotografije niso najboljše, a sem krašenje dokončala pozno zvečer, naslednjega dne po službi pa sem jo že odnesla naprej. Fotografirala sem jo ob 2.00, preden sem šla spat.

Gospa M. zares kuha z ljubeznijo in razveseljuje vse, ki imajo priložnost poskusiti njene jedi, predvsem pa domače. Rožice in srčki niso moj stil, zato bom kar tole prijavila na izziv pri Craftalnici ... narejeno je bilo z ljubeznijo za gospo, ki kuha z ljubeznijo.

Izdelala sem tudi liste - kazalke za predjedi, juhe, omake, meso, ribe, solate in sladice. To bom objavila prihodnjič ...

Kuharski petek

Ker smo v Prvačini včeraj imeli odprtje še ene razstave na temo aleksandrink. Tokrat sem bila zadolžena za pripravo humusa (pireja iz leče ali čičerike) in polnjenega arabskega kruha ... z mesom.

Kruh sem delala skoraj ves dan, kajti je kar trikrat vzhajal. Kruh mora tudi po peki ostati bel. To so nekakšne lepinje ... ker so bile namenjene degustaciji, sem jih oblikovala v mini izvedbi ...

Kako pa je zgledal končni izdelek si lahko ogledate na spletnem portalu RTV Slovenija, saj so predvajali prispevek iz Prvačine pri dnevniku ob 22.00 uri (5'40'').

Nekaj receptov je objavljenih na spletni strani www.aleksandrinke.si.

Posušen paradižnik v olju

Receptov na to temo sem našla malo morje, zato sem izbrala najpreprostejšega: paradižnik, sol, sonce, bazilika in oljčno olje.

Za sušenje so bolj primerne bolj mesnate vrste paradižnika, saj se sicer lahko zgodi, da ostane samo lupina. Jaz sem večinoma uporabljala češnjev paradižnik, potem pa sem poskusila še domačo sorto, ki je zelo mesnata (spodaj desno).

1. Paradižnik operete in razrežete na polovičke (češnjevca) oz. na manjše kose, krhlje. Razporedite jih na pladenj z mesnatim delom navzgor in posolite. Nato postavite na sonce. Zvečer jih umaknite noter. Zaradi soli na začetku izpustijo veliko vode, to vodo je potrebno odstraniti (izlijete, popivnate). Večje paradižnike je potrebno obračati (en dan na eno stran, drugega na drugo).

Ko ne izpuščajo več vode, nadaljujete sušenje na toplem, zračnem in senčnem prostoru.

2. Po treh dneh (če je pihal veter, še prej) so paradižniki dovolj suhi, da se lahko začne z vlaganjem. Ohraniti morajo še nekaj vlage, podobni naj bodo posušenim marelicam. Naberite nekaj listov bazilike, jih operite in posušite.

3. Vzemite manjši kozarec in izmenično zlagate vanj plasti posušenega paradižnika in bazilike. Ko prispete do vrha kozarca, celoto zalijete z oljčnim oljem, malo potresite, da spravite ven ves zrak.

4. Ko se nabere nekaj kozarcev segrejte pečico na 100 stopinj celzija, izklopite segrevanje, vstavite kozarce in počakajte, da se v pečici postopoma popolnoma ohladijo.

5. Dober tek.

Paradižnike lahko shranite tudi brez olja, le dobro se morajo posušiti. Sušite jih od enega tedna do deset dni. Če jih pustite na soncu, počrnijo, kljub temu so dobri, le omake bodo temnejše. Zato priporočam, da ko izpustijo vso vodo, jih umaknete s sonca in nadaljujete sušenje v senci oz. izogibajte se predvsem opoldanskemu soncu.

"Toto" torta

Tole je pa torta. Vsi so bili navdušeni, predvsem pa slavljenec.



Lokomotiva je prekrita z marcipanom, za kolesa sem uporabila piškote, za okna tudi. Dimnik na parni lokomotivi je čokoladno jajčke ... še vedno skriva v sebi presenečenje.



Prvi vagon je potniški, druga dva sta tovorna. En prevaža drva, drugi pa črke z imenom.

Prva nepravokotna voščilnica

S tole se je vse skupaj začelo, 24. januarja, ker pa sem jo oddala nazadnje, sem čakala z objavo.

Na nekem tujem blogu sem videla voščilnico v obliki predpasnika. Takoj sem pomislila na mamo moje prijateljice, ki je prava kuharska mojstrica. Pri njih doma se jedo same dobrote.

Za voščilnico sem porabila več kot 10 let stare miniature suhe robe: valjar in desko za rezanje.

Vse enkrat prav pride,

tokrat popolnoma drži. Sama pa sem iz ostankov žičke za nakit izdelala metlico za stepanje. Ker imajo leseni kosi luknjico, sem jih na voščilnico kar privezala, tako da se po žepku pomikajo gor in dol. Dodala sem še nekaj trakcev in drugih okraskov ter voščilnica je izdelana.
Voščilnico sem privezala s trakcem zadaj kot pravi predpasnik.

Čeprav sem za to voščilnico izdelala še nekaj podobnih, mi je tale izmed vseh najbolj všeč. Mislim, da mi je uspela celo bolje, kot sem si zamislila.

Šparglji

Tamali že zna s prstom pokazati, kaj bi rad. Najbrž se tega najprej naučijo. Kot vedno sva se odpravila na pot s traktorjem (voziček ni več aktualen). Namesto uhojene poti od sosedov do sosedov je s prstom pokazal proti poljem. Tako sem izkoristila priliko, da pogledam, kaj je na polju novega in dodam novo objavo na temo vrtnarjenja.

Ubrala sva jo mimo paradižnikov in fižola ter električnega droga do špargljev.
Nepoznavalci bi mislili, da so prispeli do nekakšne dolge orjaške krtine. Le pozorno oko opazi, da nekaj kremno belega oz. bledozelenega kuka na plano. Izkušenemu obiralcu že zrahljana zemlja nakaže, da spodaj tiči špargelj. Če pa obiranje zamudi, zraste rastlinica z nitastimi listi.

Bistvo vsega pa je, da so šparglji božansko dobri in Kljunček se z mano strinja, saj jé kar surove, če drugih ni na razpolago.


Sicer pa se lahko pripravijo na več načinov: v kremni juhi, ocvrti z jajci, zakisani, v frtalji, piti ipd. Potrebne je le dovolj kulinarične domišljije. Vsekakor jih moramo najprej očistiti, tj. odstraniti olesenele dele in spodnje dele, ki so preveč žilasti, olupiti. Nato jih kuhamo do mehkega, najbolje na pari.

Šparglji pa niso le dobri, so tudi zdravi.

Učinkovina v špargljih je asparagin, ki se nahaja le v rastlinskih kalčkih. Asparagin poveča dejavnost ledvic in pospeši izločanje urina. Njeni razgradni produkti jantarjeva kislina in amoniak dajejo urinu neprijeten vonj.

Ta pa zares smrdi! Sploh če Kljunček za večerjo je šparglje in vso noč lula ... sem ukinila to prakso.
Še ena zanimivost o špargljih. Nekje sem prebrala, da vsi ne zaznajo tega vonja. Po nekaterih strokovnjakih naj bi ta vonj zaznalo le 40 % ljudi, drugi menijo, da le nekateri ta vonj proizvajajo. Očitno ga jaz proizvajam in tudi zaznam! Mogoče pa obstaja čisto preprosta razlaga: ostalih 60 % ljudi špargljev nikoli ni jedlo. Kaj zamujajo!

Kapere - cvetni popki

Včeraj sem s presenečenjem ugotovila, da so kapere cvetni popki!! Kapere sem namreč že videla rasti v divjini na Sardiniji in sem tudi nabrala pest "plodov", vsaj tako sem mislila. Potem sem pa včeraj na italijanski nacionalki izvedela, da so kapere v resnici cvetni popki. Rastline se lahko vzgaja tudi v loncih na balkonih, saj ne potrebujejo veliko zemlje ne vlage. Le da imajo dovolj sonca. Ljubijo žgoče sonce.


Kapere so grmički z dolgimi padajočimi vejicami in prečudovitimi cvetovi. Veje so lahko dolge več metrov in pokrivajo cele stene. Del vatikanskega obzidja je prekrit prav s kaperami.

Božanski cvet, ki še kot popek konča v slanici.