Prišla je pomlad

Ja, končno je prišla. Prijetno se je sprehajati, ko sonce nežno boža lice in blaga sapica nežno češe lase. Kar kliče otroško veselje in razposajenost v meni!

Tole pa je sosedova marelica. Tam je bila stara in še mogočna, ko sem bila še čisto mala. Zdaj ukrivljen trup rabi podporo, da lahko stoji pokonci. A vztraja, letom in neurjem navkljub. Tudi viharni 10. marec je ni odnesel. In vsako leto obrodi sladke žametne sadove. Veliko sadov! Veje kar šibijo pod težo. Rada nas ima!

Zdaj nas razveseljuje z nežno rožnatimi cvetovi, ki z magnetno močjo kličejo marljive čebelice na banket. Vse brenči ... brrrrr! Kako poetičen je zvok čebel in kako mamljiv je mali cvet.

Bela Primorska

Drugič letos ... slike pa povejo več od besed!



Polja

Oljka

Trte



Živa meja

Toskana: Volterra, San Giminiano, Siena

Zaenkrat se morate zadovoljiti le s fotografijami. Komentarji še pridejo, ko bo kaj več časa. Prvič sem Kljunčka pustila samega in prespala nekje drugje, sem potem morala to nadoknaditi!

VOLTERRA

VOLTERRA, ETRUŠČANSKA UMETNOST

SAN GIMINIANO

SIENA

Toskana: Lucca in Pisa

Nekaj slikovnega gradiva iz Toskane ... bila je čudovita kot vedno!

Najprej smo si ogledali LUCCO, prijetno se je bilo sprehajati po uličicah in občudovati razne znamenitosti ter male trgovinice z domačimi izdelki.

Sv. Martin

Romanska cerkev sv. Mihaela

Nekaj stebrov iz cerkve sv. Mihaela, dva nista enaka.

Ovalen trg povzema tloris rimske arene, ki je nekoč stala tukaj.

Potem pa smo šli še v PISO, zame je bilo že šestič.

Prav posebna čestitka

Čestitka predstavlja prav posebno zgodbo ... zgodbo moža, ki je pri osemdesetih letih končno postal to, kar je vedno bil - Slovenec!

Gospod F. se je rodil v majhni vasici na Primorskem. Takrat je bilo to ozemlje pod Italijo in čeprav se je rodil slovenskim staršem, je bilo njegovo državljanstvo italijansko. V obdobju fašizma Slovencem ni bilo lahko ... zaradi visokih davkov in pomanjkanja dela, je marsikatera kmetija zamenjala gospodarja ... če že niso zemlje kar zaplenili in naselili Italijane. Materi gospoda F. ni preostalo drugega, kot da je odšla v Egipt. Tako je postala aleksandrinka, skrbela je za tujce in domov pošiljala prepotrebni denar. Čez nekaj let je svoja otroka vzela k sebi v Egipt. Sin je odraščal v italijanskem internatu in se v Egiptu izšolal za mehanika.

Toda zlati časi so minili. Prišleki, ki se se v severno Afriko naselili po odprtju Sueškega prekopa, niso bili več zaželjeni. Naš gospod F. je odšel v Avstralijo, kjer se je zaposlil kot letalski mehanik. To je bil njegov poklic do upokojitve.

Naneslo pa je, da je družinski prijatelj službeno šel v Trst in se "mimogrede" odpeljal v rodne kraje avstralskih prijateljev, da bi jim pokazal fotografije. Ko je gospod F. fotografije videl, je rezerviral letalsko karto ter se pri 79-ih letih odpravil na dolgo potovanje. Brez najave je pozvonil je pri hiši iz otroških spominov ... tam je namreč živel. In odprla mu je sestrična.

Navdušil se je nad ljudmi in kraji, zato se je odpravil v Avstralijo z namenom, da proda vse svoje imetje in se dokončno vrne DOMOV! Zgodaj spomladi je na slovenskih tleh dočakal slavnostno podelitev slovenskega državljanstva!

Čestitka je nekakšen kolaž, ki predstavlja življenje gospoda F. Mati se je z "vaporjem" odpeljala v Egipt (za zdaj sem dala sliko ženske z neta, ki jo bom zamenjala s sliko njegove matere). Ozadja sem pobrala iz neta: slika sončnega zahoda ob Nilu neznanega avtorja, slika angleške grafičarke Angele Newberry za avstralsko ozadje ter stara razglednica rojstnega kraja gospoda F.

Čestitkarski izziv 6

Prejšnji teden sem omagala, nisem uspela dokončati vseh 7 tedenskih izzivov. Bilo je preveč! Raje kot da sem vedno v zamudi, sem se odločila, da poskusim ta teden izpeljati vseh 7 izzivov 365 Days.

Začela sem z nedeljskim izzivom: Day 113. Spet me je privlekla nenavadna postavitev ... list razdeljen na 2 polovici, na vsaki polovici puščica in krogec. Ob pogledu na merilce vetra (tiste rdeče in bele vreče, ki plapolajo v vetru), sem se spomnila na potovanje v baltske države, poleti 2005. Ker je vetrokaz nekakšna puščica, se mi je zdel idealen in predvsem inovativen za to postavitev. Ko sem vse skupaj postavila na mizo, sem ugotovila, da voščilnica ne rabi drugega. Tiste krogce sem izpustila ... saj ima krogec že sam vetrokaz.


Ker nisem imela primernega papirja, sem ga natisnila sama - česa vsega Picassa ne zmore! Preprosta postavitev, naporno je bilo risanje šablone, še huje pa je bilo vse izrezati! Ko sem vetrokaz risala, na to sploh nisem pomislila!

No, pa se vrnimo k vetrokazom. Takšni, lepo okrašeni, so značilni za Litvo, natančneje za območje Kuršiu Nerije, ozkega peščenega jezika, širokega do 4 km in dolgega 97 km, ki si ga delita Litva in Rusija (Kalilingrad). Tukaj se nahajajo slikovite ribiške vasice s pisanimi lesenimi hiškami kritimi s slamo. In na tem kosu zemlje oz. peska so začeli izdelovati nenavadne vetrokaze, prave umetnije domače obrti.

Fotografijo sem poskenirala, saj takrat še nisem imela digitalca, zato kvaliteta ni najboljša ... pa tudi vreme je bilo deževno! Najslabše je bilo prav tista dva dneva, ko smo bili tam.

Igranje s Helicon Filtrom

Brez komentarja.