Medtem ko mi je bilo še tri leta nazaj nepojmljivo, da bi se odrekla kavi in jo zamenjala s čajem, se prav to dogaja. Zadnji dve leti vedno večkrat mi prija skodelica pravega čaja - zelenega ali indijskega.
Najprej sem izdelala zgornjo plast iz natur papirja z oknom. Nato sem se lotila ozadja: na košček akvarelnega papirja, ki je bil malo večji od okenca, sem odtisnila štampiljko s teksturo pletenine in jo nato posula z belim reliefnim prahom. Zatem sem vse skupaj pobarvala s svetlomodro akvarelno barvo z veliko vode, saj sem hotela zares pastelen odtenek. Prav tako sem pobarvala (z malo manj razredčeno) košček, iz katerega je nastal trak z voščilom. Oboje sem dala na radiator, da se posuši. Medtem sem se lotila skodelice.
Vedno znova ugotavljam, da nimam ustrezne štampiljke za skodelico, zato se največkrat ne lotevam tovrstnih izzivov. Tokrat pa sem imela malo več časa in sem skodelico narisala kar sama. Najprej sem jo skicirala s svinčnikom, nato sem jo zarisala s tankim črnim Copic flomastrom. Nazadnje je sledilo še barvanje s Copic markerji. Odločila sem se za tople sive odtenke, ki se ujemajo z okvirjem voščilnice. Čisto na koncu sem dodala še nekaj prosojnih "kapljic".
Pred časom sem v Teddiju kupila prozorne kapljice, ki pa jih nisem veliko uporabljala, saj so bile prevelike. Enkrat mi je padlo na misel, da bi jih zdrobila (uporabljam klešče in kuhinjsko krpo, v katero zavijem roko s kleščami, ker sicer koščki letijo na vse strani) in zapekla nove, manjše kapljice. Čeprav so nalomani koščki nepravilnih oblik, ko se stopijo v pečici (jaz jih pečem na 200 °C), dobijo pravilno okroglo obliko in so različnih velikosti. Ker imam vgrajen ventilator za hlajenje sprednje šipe, moram priznati, da je komaj vonjati plastiko, vseeno to rada počnem ob lepih dnevih, ko lahko po pečenju odprem okna in kuhinjo prezračim.
Voščilnico prijavljam na naslednje izzive:
