Še ena neprespana noč - zjutraj pa ...

No, ni bilo tako hudo, kot bi lahko bilo in kot je že bilo. Ko je zunaj deževalo kot iz škafa vso noč, smo hodili kontrolirati, ali je voda še v bližnjem jarku. Čeprav je bil poln vode, jo je uspešno odvajal naprej. Dopoldne pa je voda izstopila in nam dala ribico. Moj oče je na asfaltu opazil, da nekaj poskakuje. Najbrž je val, ki ga je naredil avto, pljusknil ribico na suho.

Luč ne osvetljuje jarka, ampak cesto.

Kljunček jo je radovedno opazoval.  Za družbo ji je narisal nekaj ribic in jih prilepil na stekleno posodo, v katero smo jo dali. Popoldne je prišel k meni in mi rekel; "Ribica se dolgočasi, zato jo moramo izpustiti." Ko sem ga vprašala, kako ve, da ji je dolgčas, mi je povedal, da ribica ne plava in ji je dolgčas, ker je navajena na veliko več prostora. Takoj sva jo izpustila.

"Naša" ribica

Je še kdo tam ... tam ... tam?

Pozdravljeni, po dolgem času sem spet pokukala na svoj blog in ugotovila, da nisem ničesar objavila že celo večnost.

Avgusta sem bila še v krizi, kaj bom počela, če bom brez službe. Preizkusila sem se in tudi prvič javno razstavila svoje izdelke. Moram reči, da je bil odziv pozitiven ... škoda, da je prireditev prekinil dež ...

Ker pa po vsakem dežju posije sonce in je zemlja bolj plodna, sem dobila službo že 1. septembra. Avgusta sem imela tudi manj objav, ker sem se lotila čiščenja in preurejanja svojih ustvarjalskih zalog. Področje nakita in kvačkanja, ki sem ju uspela urediti, sem prav danes spet zložila iz omare, ker mami želi omaro zase in dokler ne bo nova omara nared, bom spet imela stvari zložene na kupu kar na tleh. Pospravljanje čestitkarskega materiala sicer napreduje, a počasi. Potem moram izdelati eno voščilnico pod nujno in sem spet na začetku.

No, z novo službo sem morala intenzivno pospravljanje dati na stran, saj sem iz osnovne šole prešla v srednjo, kar od mene zahteva veliko več priprav. Spet vse znova!

Pa tudi svojega fotoaparata nimam več ... še izbiram sebi primernega, zato si ga sposojam pri teti (ker ga ona večinoma ne potrebuje, sem si ga skoraj prisvojila).

Ker me kličejo na kosilo, bom končala ... Saj lahko še vedno voščim veliko uspehov v letu 2013, oz. v naslednjih 10 mesecih?! Bodite srečni.

Se slišimo, kmalu (tudi s kakšnim fotografskihm gradivom).

Moja prva razstava

 Prvič bom razstavljala svoje izdelke. Bila sem pridna. Vse poletje sem izdelovala ogrlice, zapestnice, obeske za mobije in drugo, da bi imela kaj pokazati ...

Se vidimo v nedeljo v Bukovici pri Novi Gorici od 17. do 22. ure.

Lep dan vam želim, Maja

Moja prva mednarodna blogerska nagrada

V petek sem z veseljem prebrala, da sem pri Crafts 4 eternity, kamor sem pripela svojo kreacijo, bila izžrebana.

Dobila sem kar 7 digitalnih štampiljk Bugaboo Digi Stamps po lastni izbiri. Seveda sem se takoj spravila v akcijo in dokončno odbrala 7 štampiljk. Bila sem tako hitra, da koda, ki sem jo prejela, še ni bila aktivna ... zato sem raje malo počakala z objavo. Malo sem se bala, da te nagradice ne bom prejela.

Danes mi je uspelo in sem digitalke lepo spravila v svoj računalnik, zato se moram malo považit. Katere sem izbrala pa boste izvedeli, ko jih bom uporabila na svojih izdelkih. Če bi imela tiskalnik, bi jih najbrž že (vsaj poskusno) natisnila. Tako pa bom počakala do jutri ...

VEČINO IZDELKOV, KI SEM JIH OBJAVILA V ZADNJEM TEDNU, SEM PONOVNO FOTOGRAFIRALA, SAJ JE VEČINA POSNETKOV NASTALA OB NEPRIMERNI UMETNI SVETLOBI. Predvsem pri nekaterih je razlika več kot očitna.

Krizantema

Ko so v 19. stoletju v Evropo iz Daljnega vzhoda začeli uvažati velikocvetne krizanteme, so v hipu postale pojem eksotičnega razkošja, izbrano darilo in dragocen okras aristokratskih salonov.

Na Japonskem je krizantema še danes državni simbol (simbolizira moč in vrhovno oblast). Podariti krizantemo na Vzhodu pomeni zaželeti človeku dolgo žiljenje in srečo, krizantema pa je lahko tudi simbol duhovnosti in nesmrtnosti duše.

Vendar se na Zahodu vzhodnjaška simbolika krizanteme ni nikoli zares uveljavila. Zaradi redke lastnosti, da cveti na pragu zime, tik preden mraz pomori zadnje cvetje, so v evropski kulturi kmalu prevladali diametralno nasprotni simbolni pomeni minljivosti, smrti in žalovanja za umrlimi.

Grški mit o nastanku krizanteme govori o ljubezni nimfe Klitije, ki se je na smrt zaljubila v sončnega boga Helija. Toda bogu je bila ljubša njena sestra Levkotea. Ljubosumna Klitija je z obrekovanjem povzročila sestrino smrt, nato pa zbežala v pustinjo, kjer je hirala, dokler se ni spremenila v cvetlico. Vendar ni šlo za velikocvetno cvetlico, kot jih poznamo danes, ampak za rastlino z drobnimi cvetovi, ki raste tudi v Evropi. V stari Grčiji je bila posvečena boginji Ateni in je veljala za simbol deviškosti.

Tako je tudi v krščanstvu prišla med Marijine atribute. Poleg čistosti je ohranila simboliko smrti - mučeniške smrti.

(povzeto po: Germ, Simbolika cvetja)

Pri nas ji po domače rečemo "vahtenca", ker za "vahti", tj. 1. novembra, krasi grobove. Osebno rečeno, cvetlica se pojavlja v najrazličnejših barvah in oblikah in ne glede na simboliko, jo je prijetno gledati tudi v vazi na mizi.

Pri tej voščilnici sem izbrala cvetlico, ki tačas pridno cveti, malo sem se poigrala tudi z izdelavo papirja - iz Wikipedije sem prepisala poimenovanja za cvetlico v različnih jezikih, obarvala v različne barve. Žal pa prijateljičin računalnik ni prepoznal vseh pisav, zato so ponekod namesto besed nastali pravokotniki. Kar pa sploh ni moteče.

Krizantemo, ki sem jo že dolgo nazaj natisnila na papir, sem pobarvala z vodenimi barvicami, ker nisem imela ustreznega odtisa na kartončku in s Copic markerji na 80-gramskem papirju imam slabe izkušnje.

Voščilnico prijavljam na naslednje izzive:

• Sketch Saturday - skica
• Daring Cardmakers - krizantema
• Less is more - barve ognjemeta (oranžna in rdeča)
• Cupcake Craft Challenge - tekst
• Lollypop Crafts - zahvalni dan/jesen
• Kaboodle Doodles - barve jeseni

UPORABLJENI IZDELKI – USED PRODUCTS
ŠTAMPILJKE/STAMPS	pobarvanka (splet); Dovecraft (Corner stamps)
PAPIR/PAPER	Anita's Cards and envelopes (suqare white); ostanki papirja
BARVE/INKS	vodene barvice Mondaluz Koh-I-Noor Hardtmuth (rumena, oranžna, rdeča, zelena)
DODATKI/ACCESSORIES	/
PRIPOMOČKI/TOOLS	tiskalnik Epson Stylus Photo R200 (moj papir); Cuttlebug; Marianne Design (Lace border)

Voščilnica za dojenčico

Pozdravljeni, po dolgem času ponovno objavljam. Zasedena sem bila s službo, s Kljunčkom, z življenjem. Letos smo se celo 4 kolegice iz študentskih let odpravile skupaj v Bohinj za vikend ...

Prijetna družba, bazen, savna, sprehodi ... užitek na 360°!

Pa tudi računalnik mi povzroča težave, zato se ga izogibam, če se le da. Če ni nujno, raje izberem sprehod v naravo. In tako je pretekel mesec in pol od zadnje objave. V tem času tudi nisem veliko ustvarjala, nekaj stvari pa je vseeno nastalo.

Mamica deklice ni "roza" stil, zato sem se odločila za bolj rumeno-oranžno kombinacijo. Rožnata je le vrvica, s katero je privezana oblekica. Okraske sem izdelala iz bele fimo mase, ker so mi bili všeč, sem izdelala tudi kalupe, tako da lahko nekaj podobnega izdelam še kdaj. No, saj sem tudi že izdelala za srečanje v Dekanih. Tisto pa sem pozabila fotografirati.

Danes sem si vzela čas in malo preletela tuje bloge, tega nisem počela že zelo dolgo, več kot leto ne. Tako voščilnico prijavljam na:

• My Time To Craft Challenge - Quite white (saj je v zelo bledih tonih)
• Charisma Cardz Challenges - Anything goes (tokrat niso zbirčni, prijavi se lahko karkoli)
• Stamp with Fun - Buttons (moji gumbi so lastnoročno izdelani ...)

UPORABLJENI IZDELKI – USED PRODUCTS
ŠTAMPILJKE/STAMPS	Magnolia (Tilda with a bunch of lilacs); Hänglar & Stänglar,
PAPIR/PAPER	Anita's Cards and envelopes (square white); ostanki vzorčastega papirja
BARVE/INKS	srebrn flomaster
DODATKI/ACCESSORIES	trak; izdelki iz fima
PRIPOMOČKI/TOOLS	Cuttlebug; Spellbinders (Ribbon tags trio); QuicKutz (Sqare Frames)

Moj nakit je postal umetnija III.

Takole sem napolnila svoj obešalnik v zadnjem letu. Iz leta v leto je več nakita, nekaj ga podarim naprej, nekaj ga poderem, ker izumim novo, boljšo različico.

Kako je obešalnik zgledal pred enim letom, si lahko pogledate tukaj.

Čuda narave: rajski sadeži, zvit korenček in medene fige

Letos so "pomidori" zares dobro obrodili, nekaj jih je tehtalo tudi več kot kilogram. Mama in teta sta poskrbeli, da nam jih ne bo zmanjkalo niti pozimi in sta te zlate oz. rajske sadeže ustekleničili.

Sosedom pa je zrastel taki "zvit" korenček. Podarili so ga mojemu Kljunčku, ki ga je tudi pojedel. Že tako je tamali zvit ... mislim, da je po tem korenčku postal še bolj zvit in prebrisan.

Najprej so bile češnje, nato breskve, zdaj je pa čas za fige. To pa je nekakšna pokušina tega, kar še pride. V naravi bo kmalu čas za trgatev, na blogu pa bom objavila še tisto, kar sodi k spodnji fotografiji.

V avgustu nisem bila veliko na računalniku. En vikend sem preživela v Beli krajini in dober teden v Kranjski Gori: blogersko sicer nisem bila aktivna, sem bila pa toliko bolj fizično. Igrala sem odbojko na mivki, uživala v sprehodih in pohodih, se kopala v Kolpi, hladila noge v ledeni Savi Dolinki in v Triglavski Bistrici ... še kakšen dan na morju mi manjka ... namakanje v slani vodi.

Igra z besedami

Bliža se konec šolske ga leta in kot razrednik bi rada pripravila mapice, v katerih bi učenci dobili vsa priznanja, ki so jih prejeli skozi šolsko leto. Ta besedni mozaik mi je zelo všeč, najbrž ga bom v bodoče uporabila tudi pri izdelovanju voščilnic. Tokratni izdelek je le prvi poizkus.

Drugi poizkus - če hočete, da se določena beseda odebeljeno zapiše, jo napišete dvakrat ali več.

Z zamudo, a vendar ...

Se opravičujem, a sem te dni hodila pozno domov, včeraj sem na bombonček čisto pozabila ... večino prostega časa preživim zunaj s Kljunčkom in potem sem bolj malo na spletu. Pa tudi Kljunček je zadnje čase veliko bolj zahteven, če sem doma, nimam proste niti minute. Dokler ne zaspi ...

No, da ne bom predolga. Nisem hotela čakati še en dan, zato sem se zanesla na Random.org, ki mi je od 17-ih prijav na bombonček izžrebal 2 srečni številki in s tem 2 srečni dobitnici:

1. Bombonček za papirčkanje dobi .... Helena (št. 12)

2. Bombonček za nakitkanje prejme ... Valentina (št. 9)

Bombončka sta že pripravljena, še fotografirati ju moram in naložiti na blog. Če bo jutri slabo vreme, upam, da mi bo uspelo, sicer sem že zmenjena za pohod. Medtem pa mi na rilcekinkljuncek@gmail.com pošljita svoje podatke.

MOJ BLOG JE DOPOLNIL DVE LETI

Kar tako, skoraj bi šlo mimo. Danes zjutraj, ko sem nekaj iskala po spletu za mamo, sem se spomnila. Z miško sem po nesreči preletela vogalček s časom in pokazal se mi je datum: 1. MAJ.

Ta 1. MAJ je potoval, se vrtinčil in obračal po mojih možganih, ko sem že pozornost preusmerila drugam, je prišel preblisk, saj sem točno dve leti nazaj začela pisati svoj blog!!!

In ne boste verjeli, tole je 250. objava, čisto slučajno. Kaj se je še zgodilo v tem času? Odkar štejem obiske (od avgusta 2009) sem jih naštela že 13.200. Imam tudi prijavljenih 42 spremljevalcev bloga, čeprav vem, da vas blog redno spremlja veliko več. To je bilo malo statistike za bodoče analize in primerjave ... včasih je zanimivo pokukati, kako je bilo pred letom ali dvema.

Ker nisem bila pripravljena, improviziram. Materiala imam tako ali tako v izobilju.

TOREJ ZA 2. OBLETNICO BLOGA IN ZA 250. OBJAVO RAZPISUJEM BOMBONČEK OZ. KAR DVA: ENEGA Z MATERIALOM ZA NAKITKANJE IN DRUGEGA Z MATERIALOM ZA PAPIRČKANJE.

V komentar pripišite, kateri bombonček bi raje, lahko kandidirate tudi za oba. Če ne določite, v kateri boben naj vas dam, vas bom dala v oba. Sem skoraj pozabila: bombonček je razpisan do 10. maja 2011, dan kasneje pa bo žrebanje.


P.S. Zgornja fotografija je moje delo, žele bombone sem že pred časom razrezala za sestrino torto, ker so bili tako lepo pisani, sem jih fotografirala.

Lignano: Živalski vrt Punta verde

Kljunčku sem že dolgo obljubljala, da bova šla v živalski vrt. Mislila sem na ljubljanskega, kajti do Lignanskega sem bila malo skeptična. Sama sem ga obiskala daljnega leta 1987, takrat so imeli par kletk z živalmi. Bolj klavrno je bilo vse skupaj. Ja, potem sem malo računala in ugotovila, da je četrt stoletja dovolj, da se kaj spremeni. In res se je!

Nasploh dolga leta nisem bila ljubiteljica živalskih vrtov, kajti živali v utesnjenih kletkah so se mi zelo smilile. Na srečo se je trend spremenil, živalim nudijo okolje, ki spominja na tistega, v katerem naj bi v divjini živeli. Všeč mi je to, da se živali lahko razkazujejo ali pa se lahko umaknejo pred očmi radovednih obiskovalcev.

Živali, ki jih pričakujemo v vsakem živalskem vrtu

Za vstopnino je bilo treba odšteti 12 EUR za mami, ker Kljunček še ni dopolnil 3 leta je šel noter gratis. Mislim, da je vstopnina za otroke od 3 do 12 let 9 EUR. Mislila sem celo, da bom za mojega ogromnega mladiča morala kazati osebno izkaznico, saj nosi oblačila za 5-letnike, a ni bilo treba. Ko sem naročila le eno karto za odrasle, me blagajničarka niti vprašala ni, koliko je mulc star.

Mladiča sem doma že pripravila na obisk živalskega vrta. Ogledala sva si njihovo spletno stran, kjer so tudi pravila vedenja. No, sem jih malo prikrojila, da bi fant bolje razumel. Jih je upošteval, celo tekal ni, da ne bi preplašil živali. Razen na igalih, tam si je dal duška.

Po prihodu in vhodu sva se usedla ob ribnik, kjer plavajo ogromni krapi, in pojedla banano. Šele nato sva lahko nadaljevala ogled.

Prvi spektakel, ki sva mu bila priča, je bil razposajeni tek mlade žirafe, medtem ko kameli še nista prišli na plano. Sta bili na malici ali le na čik-pavzi?

Naprej so bile na vrsti ptice. Komaj sem Kljunčka spravila stran od kletk s papigami, sploh modra papiga je nanj naredila vtis. Mamica pa je pomislila, koliko zanimivega perja počistijo v kletkah perjadi. Komaj sem se zadržala, da nisem strica zadolženega za perjad prosila, ali mi lahko nabere mimogrede malo perja, bom že vedela kako ga porabit.

Bila sva priča tudi hranjenju pelikanov. Nastalo je kar nekaj zanimivih fotografij, spodaj je objavljena le ena. Ko pa je Kljunček videl jato ptic z glavami v perju, me je vprašal: "Ma kaj tisti tički nimajo glave?" Mislim, da ga nisem prepričala, da so glave samo skrili ...

Meni pa so bili med ptiči najbolj všeč tisti sivi v spodnjem desnem kotu ... s svojo nevpadljivo barvo v več odtenkih sive ter postavnimi telesi so bili višek elegance.

Malo dlje smo se spet ustavili pri opicah, čeprav je bilo za otroke čez gosto leseno ograjo težko opazovati njihovo početje. Opica levo ni večja od podgane, tista desno pa nas je nekaj časa stoično opazovala, se obrnila in nam pokazala zadnjo plat ter nato pokukala še skozi korak ter nam pokazala nekaj gimnastičnih vaj na drevesu in na vrvi.

Mačke, tako manjše kot največje, niso bile na razpolago za fotografiranje. Lenobno so poležavale na skritih delih ograd, da smo jih komajda opazili. Le ena se je usedla tik pred okno, leopard. Vendar ga je bilo zaradi številnih občudovalcev nemogoče fotografirati brez odseva.

Ko sem Kljunčka vprašala, katera žival mu je bila najbolj všeč, kar ni vedel, kaj naj odgovori. Naštel je vrsto živali, na koncu je izbral jelena, ki je jedel z njegove roke. Za 20 centov se iz avtomata pobere prgišče hrane, ki jo rogoviti jelen s pridom pohrusta. No, Kljunčku je delček hrane odstopila ena mlada gospodična in ta moj tič ji je začel takoj razlagati, da on doma hrani kokoške. Še dobro, da je mami prevajala. Ko je gospodična s svojim fantom odšla naprej, se je mulc znašel, začel je pobirati briketke, ki so nerodnim obiskovalcem padli z rok in z njimi hranil jelena. Tako je mami nekaj prišparala pa še tla so bila bolj čista. ZOO ponuja še hrano za ovce in ribe.

V živalskem vrtu sva preživela skoraj 5 ur, dvakrat sva si vzela čas za malico, dvakrat za igrala in šla sva tudi na kosilo. Zadnja žival, ki sva si jo ogledala, so bile surikate, vse so se držale pokonci in gledale vsaka v svojo smer, le ena je ležala kot crknjena (če ne bi vsake toliko časa zazehala, bi zares podvomila, ali je živa) in se grela na toplem soncu. Pred odhodom domov sva si tudi midva s Kljunčkom privoščila počitek (ne tako ekstremnega): usedla sva se ob ribnik, mami si je privoščila kapučin, sine pa sladoled. Opazovala sva krape, ker je že toliko drugih metalo hrano v ribnik, sva midva le opazovala. Meni je bila najbolj všeč oranžna riba, ko sem Kljunčka vprašala, katera izmed ribic mu je najbolj všeč, jih je premeril od glave do repa in nato pokazal - tista. Pokazal je na raco in ko sem mu rekla, da ne velja, mi je rekel, da je tisto "laca-liba", kako naj človek oporeka taki trditvi, meni je bila najljubša riba oranžna, Kljunčku pa raca.

Kako priti? Po avtocesti za Venezio, izhod Latisana. Vozite za Lignano Riviera, potem lahko sledite oznakam za ZOO, oz. za Punta verde.

Pomladni užitki

In končno je prišla ... tako dolgo pričakovana POMLAD! Zadnje čase sem bolj malo objavljala, tudi na internet pogosto doma niti ne pokukam. Priznam, da tudi ustvarjam bolj malo. Vseeno pa UŽIVAM! Na zraku, na soncu, ob morju!!!

Eno izmed preteklih nedelj sva se s Kljunčkom odpravila k morju, v SESLJAN. Sprehodila sva se ob marini, si ogledala "parkirane" jadrnice in ribiške ladje. Slednje so še najbolj pritegnile Kljunčkovo pozornost. Nato sva šla na plažo ter "mečala" kamenčke v morje. Tam je Kljunček sicer dobil konkurenco, a se ni pustil motiti.

Morje je neprestano pošiljalo svoje valove na plažo. Kljunček se je trudil metati kamenčke čim dlje. Kaj kmalu je ugotovil, da srednje veliki letijo dlje od velikih kamnov. Mama pa se je udobno namestila na prod (oblazinjena zadnjica je za marsikaj koristna) ter opazovala sinovo početje, kako ga ne bi, ko je sine ob najmanjši mamini nepozornosti zaklical: "Mama, gledi! Gledi kako znam mečati kamne u murje." Vsekakor je ovekovečenje trenutkov sodilo zraven, a to ga ni motilo, sem pač rodila malega pozerčka.

To je bilo ležerno lenobno popoldne. Tako lenobno, da je še počasi premikajoča se ladja končala na robu fotografije.

Še nekaj večernih vedut, čeprav je bilo sonce še na nebu, a so ga zakrili oblaki.

Zgoraj: pogled z leve ... proti Sloveniji.

Spodaj: pogled z desne ... proti Devinskemu gradu.

Misli pozitivno ...

... včeraj sem dobila nazaj svoj zunanji disk, ki je kar naenkrat nehal delovati.

Kakšno povezavo ima z naslovom ... veliko, a o tem na koncu!

Se vam je že kdaj zgodilo, da vam nekdo požene strah v kosti, brez da bi vi zadevo v resnici poznali? Meni se je to prvič zgodilo v 1. letniku srednje šole. Imeli smo zelo strogega učitelja zgodovine in sošolke, ki so ponavljale, so me tako prestrašile, da skoraj nisem mogla govoriti, ko sem bila vprašana. Vprašana sem pa bila prva in temu primerna je bila nizka ocena (2). Potem pa sem ugotovila, da to ni noben bav-bav, če zgodovino znaš (meni je bila vedno všeč), lahko dobiš tudi 4 ali 5. In res, ko sem bila vprašana popolnoma nepripravljena, sem dobila trojko, naslednje ocene so bile samo še višje. Na koncu leta sem se celo potegovala za odlično oceno v zgodovini.

To prigodo sem omenila le zato, ker mi je prišlo na misel, kako lahko strah ohromi človeka. Tudi druga zgodba je povezana s študijem. Strah me je bilo strokovnega izpita. Od tu in tam izveš najbolj grozne primere izživljanja izpraševalcev nad bodočimi učitelji in profesorji. Ta strah sem zaupala svoji prijateljici, ki me je kar zavrnila, naj neham, saj če bom tako črno razmišljala, bom tudi tako kruto komisijo dobila. Priporočila mi je, naj raje razmišljam o tem, da mi bo uspelo.

Mateja, hvala! Sicer sem se res dobro pripravila, a tudi komisija je bila prav simpatična, da sem zapustila sobo z nasmeškom, čeprav rezultatov še nisem poznala. Uspelo mi je in tisti grozni izpit se je spremenil v prijetno izkušnjo.

Ko sem pred dobrima dvema tednoma hotela vklopiti zunanji disk, je bil mrtev. Nič! Nobenega znaka življenja! Ker ni bilo niti dotoka elektrike, sem pomislila, da je nekaj narobe z napajalnikom. Seveda sem izdelek takoj reklamirala, saj sem ga kupila šele oktobra. Trgovec je bil zelo prijazen, tudi sam je preveril, ali naprava res ne dela, pripravil je vse papirje, da se stvarco pošlje serviserju. Do tu vse O.K. Mimogrede pa sem ga vprašala, kaj se zgodi, če je kaj narobe z mašino, kako bi lahko jaz dobila svoje podatke, ki so shranjeni samo tam . Hladen tuš! "Gospa, najbolje bo, da pokličete serviserja. Reševanje podatkov vas bi lahko stalo 50 EUR ali pa tudi več tisoč EUR," mi je prijazno odgovoril. Groza!!!

Potem pa sem se spomnila na prijateljico, ki mi je za strokovni izpit svetovala, naj razmišljam pozitivno. Nanjo sem se spomnila prav tam, pri pultu. Odločila sem se, da bom raje razmišljala, da bo potrebno zamenjati le napajalnik ... in res se je to tudi zgodilo.

Sicer imam varnostne kopije službenih zadev, a sem ugotovila, da so pomembni vsi podatki (zakaj bi jih sicer sploh shranjevala). Česar ne rabim, sproti brišem. Poleg tega imam občasno prave čistilne akcije. Nisem imela pa varnostnih kopij fotografij mojega Kljunčka za zadnja dva meseca in tudi vsega materiala o ustvarjanju, za katerega sem porabila ure in ure, da sem ga pobrala z neta, mi je bilo škoda. Material je še vedno tam, a čas, ki sem ga za to porabila (in bi ga morala ponovno), bi bil izgubljen. Sizifovo delo.

Zadnje čase sem malo manj prisotna na spletu, kot postno zaobljubo sem si zadala manj interneta in nobenih nakupov materiala za ustvarjanje. Pošto moram dnevno preveriti že zaradi službe, na hitro preletim še kaj drugega, a se res kontroliram.

Zapestica iz prejšnje objave lepo napreduje, še par ur dela in bo končana. Ko se bo to zgodilo, jo bom tudi objavila.

Pust je tu!

Med božično-novoletnimi počitnicami sem vzela v roke albume, ki sem jih urejala celo poletje. Seveda je Kljunček takoj priskočil zraven in tudi on gledal. Tam sva videla lansko pustno masko - pingvinčka. Mimogrede sem Kljunčka vprašala, kaj bo pa letos.

Najprej je rekel, da bo pingvinček. Potem sem mu razložila, da je lahko vsako leto nekaj drugega in naj premisli, v kaj bi se letos preoblekel. Očitno je fant zadevo vzel zares in enkrat med gledanjem risanke (kjer so nastopali pajki), je kot strela z jasnega izustil: "Jaz pajk." Z mamo, ki sva bili priča dogodku, sva ga debelo pogledali, kaj bi pa mulc zdaj rad? Potem pa je razložil: "Jaz pingvinček ne, jaz pajk." Šele po tej izjavi nama je postalo jasno, kaj hoče povedati. To je bilo sredi januarja.

Nona se je takoj lotila dela, ker pa je bil sivo-črn pajek za mladiča malo preveč "resen" in ga ni hotel obleči, sva se domislili, da bi dodali nekaj pisanih elementov - rdečo.

Kot vidite je prva fotografija, objavljena konec februarja, prikazovala pajkove oči. Pajki imajo namreč 8 nog in tudi po deset oči in več.

Bliža se pust 4

Ja, dobro ste ugibali ... pa še en detajlček, jutri pa kostumček v celoti. Z mojim navihancem vred.

Bliža se pust 3

To so le konice cevi iz prejšnje objave. Drobne ročice!

Danes so v vas prispeli kurenti. Naredila sem kar nekaj dobrih posnetkov, ki jih v preteklih letih na Ptuju (zaradi prevelike gneče) nisem uspela posneti. Saj poznate tisto: iztegnjena roka s fotoaparatom nad množico in "rata kar rata". Fotografije objavim jutri.

Bliža se pust 2

To je nadaljevanje, ki ga nisem uspela poslikati prej, ker sta tako kostum kot fotoaparat šla v toplice. Se še spomnite objave Bliža se pust? Spraševala sem, kaj je na sliki.

V pomoč vam dajem še eno fotografijo, nato še eno in še eno ... V torek pa razkritje kostuma v celoti.

Burja odnaša dolgove

Nagrado mi je podelila Nella iz Kreativnega kaosa. Nella, ker spremljaš moj blog in hvala za nagrado!
Nagrada zahteva, da napišem 7 stvari o sebi:

1. Največ na svetu mi pomeni moj sin.

2. Zanima me VSE: od nuklearne fizike do tega, kako še izboljšati palačinke.

3. V obdobju pred Kljunčkom, sem večino prostega časa posvečala izletom in potovanjem, zdaj pa ustvarjanju. Potovanja kmalu spet pridejo na vrsto ...

4. Pri ustvarjanju potrebujem veliko časa, da mentalno osvojim določeno védenje in znanje, šele nato se lotim projekta. In sem večinoma presenečena, kako obvladam. Rada sama pridem stvarem do dna, čeprav porabim več časa.

5. Lažje ustvarim lepo unikatno voščilnico, kot pa napišem njeno vsebino. Pri tem sem vedno v škripcih, saj nočem biti ne banalna in ne patetična.

6. Obožujem vse letne čase: nežno spomladansko cvetje in veselo ptičje petje, poletno brezskrbnost in namakanje v bazenu za hišo ali v morju, jesenske plodove narave, pisano listje in oranžne sočne kakije, zimske sončne in tople popoldneve.

7. Za konec sem pustila nekakšno obljubo: moram večkrat ven med ljudi! Nisem zapečkarski tip, a sem po porodu to (skoraj) postala!

Burja mi je dala čas, da se posvetim starim blogerskim dolgovom in napišem še kakšno objavo. Škoda, da nimam fotoaparata ... le-ta si je privoščil počitnice v toplicah!

Zvesta domači tradiciji

Zunaj piha. Močno piha. Nova okna komaj zadržujejo orkansko moč vetra. Električna žica se napenja v trebuh nosečnice. Upam, da bo zdržala, saj bo sicer sledil električni mrk ... ki pa smo jih mi kar vajeni.
Sem še v postelji, rolete spuščene, da ni tako velikega pritiska na okna. Torej tema in bučanje vetra. Že se umirja, utiša, potem spet butne z vso silo. To je burja.

Tukaj na toplem sem razmišljala, da pri tako močni burji bi bila največja težava priti do avta. Parkiranega imam pod lopo, slabih 50 m od hiše. A na poti do tja je ČISTINA, ki jo prečesava burja. To je naš BORJAČ, DVORIŠČE. Aja, poleg tega bi se morala z avtomobilom zapeljati pod tisto električno žico, ki misli, da je NOSEČA.

Borjač in dvorišče sta besedi, ki sem ju neštetokrat slišala, a sta danes dobili poseben pomen. Poneslo me je v preteklost, tod burja piha že stoletja, tisočletja. In ljudje so si znali pomagati, da so se zaščitili. Naša hiša je razmeroma nova, bliža se stotim, ampak v mislih sem imela tiste starejše hiše, ki že več stoletij klubujejo vetru. Naš BRITOF je strnjena naselbina, ki je sicer imela tudi obrambno funkcijo, ampak tudi stare hiše drugod po vasi imajo OBZIDANA DVORIŠČA. To pa zaradi zaščite pred vetrom, pred BURJO. Po starem so v vasi dvoriščem vsi domačini rekli BORJAČ ... ni nekam sorodno z burjo? Sicer ugibam, ampak bi bilo čisto mogoče, da bi kraško dvorišče, kot ga razlaga SSKJ, ime dobilo po svojem primarnem namenu, zaščiti pred burjo.

Potem sem pomislila na DVORIŠČE. Beseda sicer res spominja na besedo DVOR, predstavljamo si prostor pred pred cesarsko palačo na Dunaju, ampak (bom kar napisala z velikimi črkami), AMPAK, dvor je tudi ograjen prostor za živino, predvsem za svinje. Mislim, da naši predniki niso bili tako domišljavi, da bi si predstavljali svoje hiše kot kraljevske palače ... so pa imeli svinje, ki so jih spustili na dvor, da so izvajale blatne kopeli.

Torej na izbiro imam sprehod po "ograjenem prostoru za svinje" ali pa "zaščito pred burjo", čeprav ni ne eno ne drugo. Seveda bom izbrala zadnje, sem ZVESTA DOMAČI TRADICIJI!