sobota, 30. april 2011

Modrost modrine

K modrosti vodijo tri poti: premišljevanje, najplemenitejša vzgoja in izkušnja (najneprijetnejša pot).
Konfucij
Te dni hitim z izdelovanjem nakita, saj se prvomajske počitnice počasi iztekajo in le redko imam dovolj časa, da se lotim preštevilčnih projektov, ki samo potrpežljivo čakajo. Večkrat se mi je zgodilo, da bi potrebovala nakit v modrem, a nisem imela ničesar primernega, zato sem izdelala to verižico z uhančki.
V eni izmed revij sem videla nekaj podobnega, vendar z rdečimi kamenčki in osrednjim kovinskim povezovalnim členom, sama sem izbrala malo večje zapiralo, ostali večji dodatki so se mi zdeli odveč.
To zgoraj so uhani. Takoj sem morala preizkusiti kroglico iz spiralne žičke. Moram pa še povedati, da so modre kroglice bolj temne kot pa na sliki. V živo so veliko lepše barve.
Spodaj pa objavljam še kolaž različnih detajlov.


Šele ob fotografiranju nakita sem spoznala, kako fotoaparat alterira barve, predvsem vijolična je zelo občutljiva in jo je težko ujeti v fotoaparat, vednar tudi tale modra ni taka, kot je v živo, čeprav sem jo fotografirala zunaj, ob dnevni svetlobi, ne da bi jo direktno izpostavila na sonce. Tudi računalniško teh slik nisem veliko obdelovala - večinoma sem jih le obrezala, mogoče sem dodala malo senc, da sem dobila odtenek, ki je bolj podoben originalu.

petek, 29. april 2011

Lampionček



V eni izmed revij sem našla zanimiv obesek. Spominjal me je na lampionček. Ker sem imela material pri roki, sem se ga lotila. No, prav vse ni bilo točno tako, kot sem si zamislila, namesto modre bi raje imela žadasto zeleno.



Na prvi sliki je nad kapico kroglica iz kamna v lepi rjavo turkizni barvi, kar pa se ni ujemalo s spodnjimi modrimi kristalčki, zato sem danes kroglico zamenjala za rjav steklen dvojni stožec.


Originalni projekt sem tudi malo spremenila, kajti na vrhu bi morala biti kapica v obliki košarice, vendar se po velikosti ni ujemala s polkrožno kapico. V bistvu bi morala biti zgornja kapica večja od spodnje, jaz pa sem imela obratno razmerje, zato sem na oba konca dala dve enaki kapici. V notranjosti visi kristalček v modri.

V deželi palčkov



"Kaj bi še delala?" me je po belih angelih vprašal Kljunček. Bil je večer. Razmišljala sem in do jutra sem našla odgovor, palčka! Bil je navdušen! Jaz sem izbrala material za kapo in glavo, Kljunček pa je palčka "oblekel".


četrtek, 28. april 2011

Še en prstan




Iz žičke sem izdelala še en prstanček, ki se lepo ujema s spomladanskim nakitom.

Do nedavnega sploh nisem nosila prstanov, zdaj pa jih menjujem enega za drugem, glede na oblačila.

sreda, 27. april 2011

Rdeča v verigah



Nekaj drugačnega ... na dve vzporedni verižici sem ujela rdeče steklene kroglice ter nekaj kristalčkov.


Verižica se tesno prilega vratu. Ob verižici so nastali še uhani in prstan.


Prstan sem izdelala z žičko, ki sem jo naročila pri Frogwillu, 100 m žice mislim, da ne bo prav tako hitro zmanjkalo. Mislim, da jih bom izdelala še nekaj, le osnovo, okrog katere naviti žico v debelini prsta, moram najti.

torek, 26. april 2011

Beli angel

Po črnem angelu, ki je nastal na željo sina, sem ustvarila še dva bela angela. V bistvu sem imela kar nekaj težav z belo barvo. Tako sem za glavice izbrala kroglice iz bele korale, za trup okraske iz biserovine ter še nekaj kovinskih dodatkov.

Med obema je razlika zelo majhna, v kapici, ki naj bi predstavljala lase.


sreda, 13. april 2011

Črni angel

Nekaj podobnega sem že nekje videla, a ne vem več kje. Mislim, da na eni voščilnici. Ta krilca sem naročila prav v ta namen in čeprav sem jih dobila že pred časom, jih nisem uporabila.

Pred dnevi je bil moj Kljunček malo siten, rad bi prekladal in mešal moje kamenčke, kar pa pomeni (zame) tudi uro in več pospravljanja in urejanja, zato sem ga premamila z nečim drugim. Predlagala sem mu, da izdelava angelčka.

Jaz sem sicer imela v mislih belo oz. prozorno barvo, moj sine pa je kar izjavil "naledi clnega" in sem mu ustregla.

To je le poizkus, saj sem uporabila jekleno nitko, ki je bila pri roki ... zeleno. Malo sva kombinirala in preizkušala različne kose za glavo, za oblačilo in za svetniški sij. Bilo je zabavno, veliko sva se presmejala, ko sva imela kombinacije: buckina glava, ogromen trup ali obratno, še bolj zabavno je bilo menjavati svetniške sije. Škoda, da nisva vsega fotografirala, ker so bile nekatere variante zares smešne.


Tega angelčka sem privezala na zadrgo črne peresnice, ki jo uporabljam v šoli. Zelo elegantno!

petek, 08. april 2011

Spomladanska svežina

Ta teden sem ponovno malo ustvarjala. Vseeno nisem počela zapletenejših stvari, ker ni bilo ne volje ne časa. Izdelala sem preprost nakit iz ostankov Swarovski kamenčkov v rožnati barvi, ostalo sem izbrala tako, da gre zraven.
Pa še detajl zaključka, ki mi je zelo všeč.
Poleg kratke ogrlice, speljane čisto po vratu, so nastali še ti uhančki.
Komaj čakam, da oblečem nekaj primernega in si nataknem tale komplet.

četrtek, 07. april 2011

Lignano: Živalski vrt Punta verde

Kljunčku sem že dolgo obljubljala, da bova šla v živalski vrt. Mislila sem na ljubljanskega, kajti do Lignanskega sem bila malo skeptična. Sama sem ga obiskala daljnega leta 1987, takrat so imeli par kletk z živalmi. Bolj klavrno je bilo vse skupaj. Ja, potem sem malo računala in ugotovila, da je četrt stoletja dovolj, da se kaj spremeni. In res se je!

Nasploh dolga leta nisem bila ljubiteljica živalskih vrtov, kajti živali v utesnjenih kletkah so se mi zelo smilile. Na srečo se je trend spremenil, živalim nudijo okolje, ki spominja na tistega, v katerem naj bi v divjini živeli. Všeč mi je to, da se živali lahko razkazujejo ali pa se lahko umaknejo pred očmi radovednih obiskovalcev.

Živali, ki jih pričakujemo v vsakem živalskem vrtu


Za vstopnino je bilo treba odšteti 12 EUR za mami, ker Kljunček še ni dopolnil 3 leta je šel noter gratis. Mislim, da je vstopnina za otroke od 3 do 12 let 9 EUR. Mislila sem celo, da bom za mojega ogromnega mladiča morala kazati osebno izkaznico, saj nosi oblačila za 5-letnike, a ni bilo treba. Ko sem naročila le eno karto za odrasle, me blagajničarka niti vprašala ni, koliko je mulc star.

Mladiča sem doma že pripravila na obisk živalskega vrta. Ogledala sva si njihovo spletno stran, kjer so tudi pravila vedenja. No, sem jih malo prikrojila, da bi fant bolje razumel. Jih je upošteval, celo tekal ni, da ne bi preplašil živali. Razen na igalih, tam si je dal duška.

Po prihodu in vhodu sva se usedla ob ribnik, kjer plavajo ogromni krapi, in pojedla banano. Šele nato sva lahko nadaljevala ogled.


Prvi spektakel, ki sva mu bila priča, je bil razposajeni tek mlade žirafe, medtem ko kameli še nista prišli na plano. Sta bili na malici ali le na čik-pavzi?

Naprej so bile na vrsti ptice. Komaj sem Kljunčka spravila stran od kletk s papigami, sploh modra papiga je nanj naredila vtis. Mamica pa je pomislila, koliko zanimivega perja počistijo v kletkah perjadi. Komaj sem se zadržala, da nisem strica zadolženega za perjad prosila, ali mi lahko nabere mimogrede malo perja, bom že vedela kako ga porabit.

Bila sva priča tudi hranjenju pelikanov. Nastalo je kar nekaj zanimivih fotografij, spodaj je objavljena le ena. Ko pa je Kljunček videl jato ptic z glavami v perju, me je vprašal: "Ma kaj tisti tički nimajo glave?" Mislim, da ga nisem prepričala, da so glave samo skrili ...



Meni pa so bili med ptiči najbolj všeč tisti sivi v spodnjem desnem kotu ... s svojo nevpadljivo barvo v več odtenkih sive ter postavnimi telesi so bili višek elegance.

Malo dlje smo se spet ustavili pri opicah, čeprav je bilo za otroke čez gosto leseno ograjo težko opazovati njihovo početje. Opica levo ni večja od podgane, tista desno pa nas je nekaj časa stoično opazovala, se obrnila in nam pokazala zadnjo plat ter nato pokukala še skozi korak ter nam pokazala nekaj gimnastičnih vaj na drevesu in na vrvi.


Mačke, tako manjše kot največje, niso bile na razpolago za fotografiranje. Lenobno so poležavale na skritih delih ograd, da smo jih komajda opazili. Le ena se je usedla tik pred okno, leopard. Vendar ga je bilo zaradi številnih občudovalcev nemogoče fotografirati brez odseva.

Ko sem Kljunčka vprašala, katera žival mu je bila najbolj všeč, kar ni vedel, kaj naj odgovori. Naštel je vrsto živali, na koncu je izbral jelena, ki je jedel z njegove roke. Za 20 centov se iz avtomata pobere prgišče hrane, ki jo rogoviti jelen s pridom pohrusta. No, Kljunčku je delček hrane odstopila ena mlada gospodična in ta moj tič ji je začel takoj razlagati, da on doma hrani kokoške. Še dobro, da je mami prevajala. Ko je gospodična s svojim fantom odšla naprej, se je mulc znašel, začel je pobirati briketke, ki so nerodnim obiskovalcem padli z rok in z njimi hranil jelena. Tako je mami nekaj prišparala pa še tla so bila bolj čista. ZOO ponuja še hrano za ovce in ribe.


V živalskem vrtu sva preživela skoraj 5 ur, dvakrat sva si vzela čas za malico, dvakrat za igrala in šla sva tudi na kosilo. Zadnja žival, ki sva si jo ogledala, so bile surikate, vse so se držale pokonci in gledale vsaka v svojo smer, le ena je ležala kot crknjena (če ne bi vsake toliko časa zazehala, bi zares podvomila, ali je živa) in se grela na toplem soncu. Pred odhodom domov sva si tudi midva s Kljunčkom privoščila počitek (ne tako ekstremnega): usedla sva se ob ribnik, mami si je privoščila kapučin, sine pa sladoled. Opazovala sva krape, ker je že toliko drugih metalo hrano v ribnik, sva midva le opazovala. Meni je bila najbolj všeč oranžna riba, ko sem Kljunčka vprašala, katera izmed ribic mu je najbolj všeč, jih je premeril od glave do repa in nato pokazal - tista. Pokazal je na raco in ko sem mu rekla, da ne velja, mi je rekel, da je tisto "laca-liba", kako naj človek oporeka taki trditvi, meni je bila najljubša riba oranžna, Kljunčku pa raca.

Kako priti? Po avtocesti za Venezio, izhod Latisana. Vozite za Lignano Riviera, potem lahko sledite oznakam za ZOO, oz. za Punta verde.

sreda, 06. april 2011

Končana!

Ja, sem res lahko zadovoljna, da je konec, saj sem prvo različico začela že 1. novembra lani, potem sem ugotovila, da je močno preširoka (sedanja je za 1/3 ožja) in to, ko mi je manjkal še dober centimeter, da jo dokončam. Pomerila sem jo na roki in delovala je kot kos oklepa, jaz pa sem hotela ustvariti elegantno zapestnico. In začela sem znova, tokrat sem bila veliko bolj motivirana in tudi za 1/3 ožja zapestnica je hitreje dobivala obliko. Končala sem jo že pred dobrim tednom, a je nisem uspela fotografirati. Spomnila sem se vedno zvečer in ob umetni svetlobi ne pride do izraza. Ker grem v službo šele čez dobro uro, sem jo uspela fotografirati danes zjutraj in tukaj je v vsej svoji širini in dolžini.
Ker sem uporabila zelo tanek laks, sem robove ojačala z žico, preden sem pripela zaključek za zapiranje.
Ta-da-da, tako pa zgleda na roki. Ja, na moji roki z lepo "urejenimi" kratkimi nohti ... ki se mi lomijo in luščijo, enkrat tukaj, drugič tam.

torek, 05. april 2011

Pomladni užitki

In končno je prišla ... tako dolgo pričakovana POMLAD! Zadnje čase sem bolj malo objavljala, tudi na internet pogosto doma niti ne pokukam. Priznam, da tudi ustvarjam bolj malo. Vseeno pa UŽIVAM! Na zraku, na soncu, ob morju!!!

Eno izmed preteklih nedelj sva se s Kljunčkom odpravila k morju, v SESLJAN. Sprehodila sva se ob marini, si ogledala "parkirane" jadrnice in ribiške ladje. Slednje so še najbolj pritegnile Kljunčkovo pozornost. Nato sva šla na plažo ter "mečala" kamenčke v morje. Tam je Kljunček sicer dobil konkurenco, a se ni pustil motiti.

Morje je neprestano pošiljalo svoje valove na plažo. Kljunček se je trudil metati kamenčke čim dlje. Kaj kmalu je ugotovil, da srednje veliki letijo dlje od velikih kamnov. Mama pa se je udobno namestila na prod (oblazinjena zadnjica je za marsikaj koristna) ter opazovala sinovo početje, kako ga ne bi, ko je sine ob najmanjši mamini nepozornosti zaklical: "Mama, gledi! Gledi kako znam mečati kamne u murje." Vsekakor je ovekovečenje trenutkov sodilo zraven, a to ga ni motilo, sem pač rodila malega pozerčka.
To je bilo ležerno lenobno popoldne. Tako lenobno, da je še počasi premikajoča se ladja končala na robu fotografije.

Še nekaj večernih vedut, čeprav je bilo sonce še na nebu, a so ga zakrili oblaki.

Zgoraj: pogled z leve ... proti Sloveniji.
Spodaj: pogled z desne ... proti Devinskemu gradu.