sobota, 26. marec 2011

Misli pozitivno ...

... včeraj sem dobila nazaj svoj zunanji disk, ki je kar naenkrat nehal delovati.

Kakšno povezavo ima z naslovom ... veliko, a o tem na koncu!

Se vam je že kdaj zgodilo, da vam nekdo požene strah v kosti, brez da bi vi zadevo v resnici poznali? Meni se je to prvič zgodilo v 1. letniku srednje šole. Imeli smo zelo strogega učitelja zgodovine in sošolke, ki so ponavljale, so me tako prestrašile, da skoraj nisem mogla govoriti, ko sem bila vprašana. Vprašana sem pa bila prva in temu primerna je bila nizka ocena (2). Potem pa sem ugotovila, da to ni noben bav-bav, če zgodovino znaš (meni je bila vedno všeč), lahko dobiš tudi 4 ali 5. In res, ko sem bila vprašana popolnoma nepripravljena, sem dobila trojko, naslednje ocene so bile samo še višje. Na koncu leta sem se celo potegovala za odlično oceno v zgodovini.

To prigodo sem omenila le zato, ker mi je prišlo na misel, kako lahko strah ohromi človeka. Tudi druga zgodba je povezana s študijem. Strah me je bilo strokovnega izpita. Od tu in tam izveš najbolj grozne primere izživljanja izpraševalcev nad bodočimi učitelji in profesorji. Ta strah sem zaupala svoji prijateljici, ki me je kar zavrnila, naj neham, saj če bom tako črno razmišljala, bom tudi tako kruto komisijo dobila. Priporočila mi je, naj raje razmišljam o tem, da mi bo uspelo.

Mateja, hvala! Sicer sem se res dobro pripravila, a tudi komisija je bila prav simpatična, da sem zapustila sobo z nasmeškom, čeprav rezultatov še nisem poznala. Uspelo mi je in tisti grozni izpit se je spremenil v prijetno izkušnjo.

Ko sem pred dobrima dvema tednoma hotela vklopiti zunanji disk, je bil mrtev. Nič! Nobenega znaka življenja! Ker ni bilo niti dotoka elektrike, sem pomislila, da je nekaj narobe z napajalnikom. Seveda sem izdelek takoj reklamirala, saj sem ga kupila šele oktobra. Trgovec je bil zelo prijazen, tudi sam je preveril, ali naprava res ne dela, pripravil je vse papirje, da se stvarco pošlje serviserju. Do tu vse O.K. Mimogrede pa sem ga vprašala, kaj se zgodi, če je kaj narobe z mašino, kako bi lahko jaz dobila svoje podatke, ki so shranjeni samo tam . Hladen tuš! "Gospa, najbolje bo, da pokličete serviserja. Reševanje podatkov vas bi lahko stalo 50 EUR ali pa tudi več tisoč EUR," mi je prijazno odgovoril. Groza!!!

Potem pa sem se spomnila na prijateljico, ki mi je za strokovni izpit svetovala, naj razmišljam pozitivno. Nanjo sem se spomnila prav tam, pri pultu. Odločila sem se, da bom raje razmišljala, da bo potrebno zamenjati le napajalnik ... in res se je to tudi zgodilo.

Sicer imam varnostne kopije službenih zadev, a sem ugotovila, da so pomembni vsi podatki (zakaj bi jih sicer sploh shranjevala). Česar ne rabim, sproti brišem. Poleg tega imam občasno prave čistilne akcije. Nisem imela pa varnostnih kopij fotografij mojega Kljunčka za zadnja dva meseca in tudi vsega materiala o ustvarjanju, za katerega sem porabila ure in ure, da sem ga pobrala z neta, mi je bilo škoda. Material je še vedno tam, a čas, ki sem ga za to porabila (in bi ga morala ponovno), bi bil izgubljen. Sizifovo delo.

Zadnje čase sem malo manj prisotna na spletu, kot postno zaobljubo sem si zadala manj interneta in nobenih nakupov materiala za ustvarjanje. Pošto moram dnevno preveriti že zaradi službe, na hitro preletim še kaj drugega, a se res kontroliram.

Zapestica iz prejšnje objave lepo napreduje, še par ur dela in bo končana. Ko se bo to zgodilo, jo bom tudi objavila.

sreda, 16. marec 2011

Potrpljenje - božja mast

Točno 1. novembra sem se lotila zapestnice iz 2-milimetrskih perlic, kupljenih v Frogwillu. Po malem sem napredovala centimeter za centimetrom. Najprej sem porabila perlice, ki so mi ostale pri nekem drugem projektu ... odstranila sem take, skozi katere nisem mogla s šivanko. Očitno so bile malo manjše, kajti slabih 5 cm iz začetka zapestnice je postalo čez 5,5 cm na drugem koncu. Malo se vidi, kje se zapestnica razširi.


Še dober centimeter bi potrebovala do konca, a ko sem jo pomerila na roki, sem ugotovila, da taka kot je, je preveč široka, saj je zgledalo, da imam na roki oklep in ne zapestnice.
"Tastare" sicer še nisem podrla, a sem se lotila od začetka. Tokratna meri 3,5 cm, kar bo čisto dovolj.
Če pomislim, da sem še med zimskimi počitnicami parkrat vzela v roke "tastaro" in nadaljevala delo, zdaj pa jo nameravam podreti ...

torek, 08. marec 2011

Za prijateljico, ki ima veliko srce

Ker je včeraj prijateljica praznovala rojstni dan, se mi je zdela voščilnica v stilu maškar kar najbolj primerna. Moram reči, da mi je tale voščilnica zelo zelo všeč.

V vrečko pa sem dodala še eno malenkost ...

Dekleta in žene, želim vam, da bi ta 8. marec preživele v prijetni družbi ... rožice v dar pa naj nam dečki in možje nosijo kar celo leto ... še raje pa, da kaj pospravijo, zlikajo ...

Pust je tu!

Med božično-novoletnimi počitnicami sem vzela v roke albume, ki sem jih urejala celo poletje. Seveda je Kljunček takoj priskočil zraven in tudi on gledal. Tam sva videla lansko pustno masko - pingvinčka. Mimogrede sem Kljunčka vprašala, kaj bo pa letos.
Najprej je rekel, da bo pingvinček. Potem sem mu razložila, da je lahko vsako leto nekaj drugega in naj premisli, v kaj bi se letos preoblekel. Očitno je fant zadevo vzel zares in enkrat med gledanjem risanke (kjer so nastopali pajki), je kot strela z jasnega izustil: "Jaz pajk." Z mamo, ki sva bili priča dogodku, sva ga debelo pogledali, kaj bi pa mulc zdaj rad? Potem pa je razložil: "Jaz pingvinček ne, jaz pajk." Šele po tej izjavi nama je postalo jasno, kaj hoče povedati. To je bilo sredi januarja.
Nona se je takoj lotila dela, ker pa je bil sivo-črn pajek za mladiča malo preveč "resen" in ga ni hotel obleči, sva se domislili, da bi dodali nekaj pisanih elementov - rdečo.
Kot vidite je prva fotografija, objavljena konec februarja, prikazovala pajkove oči. Pajki imajo namreč 8 nog in tudi po deset oči in več.


ponedeljek, 07. marec 2011

Bliža se pust 4



Ja, dobro ste ugibali ... pa še en detajlček, jutri pa kostumček v celoti. Z mojim navihancem vred.

nedelja, 06. marec 2011

Bliža se pust 3

To so le konice cevi iz prejšnje objave. Drobne ročice!

Danes so v vas prispeli kurenti. Naredila sem kar nekaj dobrih posnetkov, ki jih v preteklih letih na Ptuju (zaradi prevelike gneče) nisem uspela posneti. Saj poznate tisto: iztegnjena roka s fotoaparatom nad množico in "rata kar rata". Fotografije objavim jutri.

Bliža se pust 2

To je nadaljevanje, ki ga nisem uspela poslikati prej, ker sta tako kostum kot fotoaparat šla v toplice. Se še spomnite objave Bliža se pust? Spraševala sem, kaj je na sliki.

V pomoč vam dajem še eno fotografijo, nato še eno in še eno ... V torek pa razkritje kostuma v celoti.

sreda, 02. marec 2011

Burja odnaša dolgove

Nagrado mi je podelila Nella iz Kreativnega kaosa. Nella, ker spremljaš moj blog in hvala za nagrado!
Nagrada zahteva, da napišem 7 stvari o sebi:

1. Največ na svetu mi pomeni moj sin.

2. Zanima me VSE: od nuklearne fizike do tega, kako še izboljšati palačinke.

3. V obdobju pred Kljunčkom, sem večino prostega časa posvečala izletom in potovanjem, zdaj pa ustvarjanju. Potovanja kmalu spet pridejo na vrsto ...

4. Pri ustvarjanju potrebujem veliko časa, da mentalno osvojim določeno védenje in znanje, šele nato se lotim projekta. In sem večinoma presenečena, kako obvladam. Rada sama pridem stvarem do dna, čeprav porabim več časa.

5. Lažje ustvarim lepo unikatno voščilnico, kot pa napišem njeno vsebino. Pri tem sem vedno v škripcih, saj nočem biti ne banalna in ne patetična.

6. Obožujem vse letne čase: nežno spomladansko cvetje in veselo ptičje petje, poletno brezskrbnost in namakanje v bazenu za hišo ali v morju, jesenske plodove narave, pisano listje in oranžne sočne kakije, zimske sončne in tople popoldneve.

7. Za konec sem pustila nekakšno obljubo: moram večkrat ven med ljudi! Nisem zapečkarski tip, a sem po porodu to (skoraj) postala!

Burja mi je dala čas, da se posvetim starim blogerskim dolgovom in napišem še kakšno objavo. Škoda, da nimam fotoaparata ... le-ta si je privoščil počitnice v toplicah!

Veter v laseh ... ha, ha

Upam le, da to ni DANAŠNJA burja!!! Ker potem ni nič kaj prijetno! Od Mateje (Moja ljubezen in moje življenje) ter Pilulilu (Moje prstkanje) sem že dolgo nazaj dobila nagrado VETER V LASEH, a sem takrat res imela ogromno dela, da se še zahvaliti nisem uspela. Ko pa mi je Nella podelila nagrado, sem se spomnila tudi na tole. Saj sem že v prejšnji objavi napisala, da bo burja odpihnila dolgove! Moje blogerske dolgove!

Nagrada pa od mene zahteva, da:
1. o nagradi pišem na blogu in dodam povezavo do osebe, ki mi je nagrado podelila
2. nagraditi moram 3-5 blogov, ki imajo manj kot 100 spremljevalcev, ter dodati povezavo
3. obvestiti prejemnike nagrad


No, zdaj pa izbor blogov:

1. Nella iz Kreativnega kaosa.

2. Urška iz Urškinega raja.

3. Tiara iz Tiara dreams.

4. Andreja L. iz Ustvarja An.La

Zvesta domači tradiciji

Zunaj piha. Močno piha. Nova okna komaj zadržujejo orkansko moč vetra. Električna žica se napenja v trebuh nosečnice. Upam, da bo zdržala, saj bo sicer sledil električni mrk ... ki pa smo jih mi kar vajeni.
Sem še v postelji, rolete spuščene, da ni tako velikega pritiska na okna. Torej tema in bučanje vetra. Že se umirja, utiša, potem spet butne z vso silo. To je burja.

Tukaj na toplem sem razmišljala, da pri tako močni burji bi bila največja težava priti do avta. Parkiranega imam pod lopo, slabih 50 m od hiše. A na poti do tja je ČISTINA, ki jo prečesava burja. To je naš BORJAČ, DVORIŠČE. Aja, poleg tega bi se morala z avtomobilom zapeljati pod tisto električno žico, ki misli, da je NOSEČA.

Borjač in dvorišče sta besedi, ki sem ju neštetokrat slišala, a sta danes dobili poseben pomen. Poneslo me je v preteklost, tod burja piha že stoletja, tisočletja. In ljudje so si znali pomagati, da so se zaščitili. Naša hiša je razmeroma nova, bliža se stotim, ampak v mislih sem imela tiste starejše hiše, ki že več stoletij klubujejo vetru. Naš BRITOF je strnjena naselbina, ki je sicer imela tudi obrambno funkcijo, ampak tudi stare hiše drugod po vasi imajo OBZIDANA DVORIŠČA. To pa zaradi zaščite pred vetrom, pred BURJO. Po starem so v vasi dvoriščem vsi domačini rekli BORJAČ ... ni nekam sorodno z burjo? Sicer ugibam, ampak bi bilo čisto mogoče, da bi kraško dvorišče, kot ga razlaga SSKJ, ime dobilo po svojem primarnem namenu, zaščiti pred burjo.

Potem sem pomislila na DVORIŠČE. Beseda sicer res spominja na besedo DVOR, predstavljamo si prostor pred pred cesarsko palačo na Dunaju, ampak (bom kar napisala z velikimi črkami), AMPAK, dvor je tudi ograjen prostor za živino, predvsem za svinje. Mislim, da naši predniki niso bili tako domišljavi, da bi si predstavljali svoje hiše kot kraljevske palače ... so pa imeli svinje, ki so jih spustili na dvor, da so izvajale blatne kopeli.

Torej na izbiro imam sprehod po "ograjenem prostoru za svinje" ali pa "zaščito pred burjo", čeprav ni ne eno ne drugo. Seveda bom izbrala zadnje, sem ZVESTA DOMAČI TRADICIJI!

torek, 01. marec 2011

Spet ta burja ...

Tod okrog sicer še ni ničesar polomilo ali izruvalo, vseeno pa so sunki kar močni. Popoldne mi je odprlo (zaprto) okno, čeprav ni obbrnjeno direktno na veter. Ker se bojijo lanskega orkanskega vetra, so jutri vse šole v Vipavski dolini zaprte, zato jutri ne grem delat!

Pri vsem skupaj je dobro to, da bom imela več časa za ustvarjanje, bo pa treba zaradi tega ekstra dneva dopusta eno soboto v službo. To mi res ne diši.

Glede na vreme sva se s sestro odpravili pospravljat podstrešje ... crknila je elektrika. Na slepo sva se odplazili eno nadstropje niže, poiskali vžigalnik in svečo, preden sva jo uspeli prižgati, se je elektrika vrnila. Svečo pa sva vseeno prižgali ... in še vedno gori.

Medtem sem uspela zapeči eno serijo polimerne mase. Poskusila sem Cernit, belo in črno z bisernim leskom, in moram reči, da se zelo lepo obdeluje. Samo malo sem jo prislonila na vroč radiator, manj kot minuto, in že se je prepustila gnetenju prstov. Ne morem reči, da isto velja za zlato. Jo gnetem in gnetem pa je še vedno trda. Me že bolijo prsti in kar žarijo od toplote nastale s trenjem.