torek, 31. avgust 2010

Posušen paradižnik v olju


Receptov na to temo sem našla malo morje, zato sem izbrala najpreprostejšega: paradižnik, sol, sonce, bazilika in oljčno olje.


Za sušenje so bolj primerne bolj mesnate vrste paradižnika, saj se sicer lahko zgodi, da ostane samo lupina. Jaz sem večinoma uporabljala češnjev paradižnik, potem pa sem poskusila še domačo sorto, ki je zelo mesnata (spodaj desno).


1. Paradižnik operete in razrežete na polovičke (češnjevca) oz. na manjše kose, krhlje. Razporedite jih na pladenj z mesnatim delom navzgor in posolite. Nato postavite na sonce. Zvečer jih umaknite noter. Zaradi soli na začetku izpustijo veliko vode, to vodo je potrebno odstraniti (izlijete, popivnate). Večje paradižnike je potrebno obračati (en dan na eno stran, drugega na drugo).
Ko ne izpuščajo več vode, nadaljujete sušenje na toplem, zračnem in senčnem prostoru.

2. Po treh dneh (če je pihal veter, še prej) so paradižniki dovolj suhi, da se lahko začne z vlaganjem. Ohraniti morajo še nekaj vlage, podobni naj bodo posušenim marelicam. Naberite nekaj listov bazilike, jih operite in posušite.

3. Vzemite manjši kozarec in izmenično zlagate vanj plasti posušenega paradižnika in bazilike. Ko prispete do vrha kozarca, celoto zalijete z oljčnim oljem, malo potresite, da spravite ven ves zrak.

4. Ko se nabere nekaj kozarcev segrejte pečico na 100 stopinj celzija, izklopite segrevanje, vstavite kozarce in počakajte, da se v pečici postopoma popolnoma ohladijo.

5. Dober tek.

Paradižnike lahko shranite tudi brez olja, le dobro se morajo posušiti. Sušite jih od enega tedna do deset dni. Če jih pustite na soncu, počrnijo, kljub temu so dobri, le omake bodo temnejše. Zato priporočam, da ko izpustijo vso vodo, jih umaknete s sonca in nadaljujete sušenje v senci oz. izogibajte se predvsem opoldanskemu soncu.

Album: Moj nono


Nono ima najboljše igračke na svetu: kladivo, izvijač, žeblje, kosilko, frezo, mulčer in "automizer", tj. traktorska škropilnica ali atomizer. Samo da je hrupno! Posebno mesto pa ima TRAKTOR, predmet največjega občudovanja.
Nono pa si tudi vzame čas, da Kljunčka pelje z vozičkom po vasi, s kolesom v vinograd, s traktorjem do njive in peš do postelje.

Album: Umetnika ...


... ali pa glodalca!

ponedeljek, 30. avgust 2010

Album: Spomini na pomlad


Delo na vrtu, prve rožice, vožnja s traktorjem ... to so prava spomladanska opravila.

Album: Kozji dol

Martin Krpan je vlekel cesarske konje za rep ... moj Kljunček pa je skušal vleči mlade koze ... še dobro, da se mu niso pustile.

Album: Spoznavam plastelin


Plastelin je res krasna zadeva za zimske dni. Kljunček ga rad mečka po rokah. No, rožnata barva je zdavnaj končala v smeteh, nato je prišla na vrsto rdeča, ki je končala v vodi (in nato v smeteh), zdaj obdelujemo rumeno.
Včeraj je Kljunček zagledal posodico s plastelinom in spet malo ustvarjal. Tokrat je delal njoke. Pa še nekaj ... spirali na fotografiji sva izdelala vsak svojo ... zgornja je Kljunčkova. Všeč mu je bil moj prašiček, tudi rogljičke je imel rad ... tako rad, da vsakič želi "pomeriti" par rožičkov ... pravi vražiček!

nedelja, 29. avgust 2010

Album: Nadaljevanje


Pa sem spet pri albumu. Ta stran je nastala še pred odhodom v Toskano, a mi je zmanjkalo časa za objavo. Nisem še končala ... imam še nekaj neobjavljenih strani, nekaj fotografij še čaka v mapcah, da jih razporedim v album ... potem pa se lotim kar novega izbora fotografij (julij, avgust, september 2010) in bom nadaljevala z delom. Ne smem več dopustiti, da mi ostane urejanje albuma za celo leto fotografij ... to poletje skoraj nisem počela drugega. Jaz optimistka, sem nabavila ogromne količine materiala za izdelovanje nakita, tudi za fimo sem si naredila zaloge ... na koncu pa nič!
Sem si pa vzela čas za premislek in izdelavo stvari za Craftalnico ... kar se je obrestovalo. Dvakrat zapored sem prišla med Top 3. Tudi tokrat pripravljam nekaj, kar izdelujem prvič, izdelala sem že 3/4 izdelka, a sem dokončanje odložila zaradi drugih, nujnejših zadev.

sreda, 25. avgust 2010

Toskana: zadnji dan

Prišel je čas povratka. Dopoldne smo pospravili šotor ter se odpravili proti Arezzu. Ogled Arezza. Pot čez prelaz "Passo dei Mandriani" domov. Kot bi se vozili po Soški dolini.
AREZZO je mestece na zahodu Toskane. To je rojstni kraj pesnika Francesca Petrarke, umetnika Michelangela in tudi igralca Roberta Benignija. Tu so tudi snemali film "La vita é bella".

Je zelo prijetno mestece z razgibanim reliefom. Ozke srednjeveške ulice se dvigajo in spuščajo navkeber. Tudi glavni trg "Piazza Grande" je "poševna", manj kot tista v Sieni. To je tudi najbolj markanten del mesta.

Arezzo
Mesto stolpov


Piazza Grande
Za konec pa še kolaž nekaterih posnetkov s poti domov: urejeni drevoredi s cipresami, sončnična polja med oljčnimi drevesi, prelaz "Passo dei Mandriani".



ponedeljek, 23. avgust 2010

Toskana: Peti dan

Bolj umirjen dan. Potepanje po bližnji okolici in priprave na odhod domov. Obisk pokrajine Chianti in okušanje dobrega vina. Nakup sirov (pecorino). Ogled mest Monteriggioni in Castellina in Chianti.



Monteriggioni je mesto s popolnoma ohranjenim obzidjem in obrambnimi stolpi. Tipičen primer utrjenega srednjeveškega mesta, čeprav ga tudi domačini imenujejo grad. Utrjeno mesto kot v risankah. Ima le 42 prebivalcev, nekaj trgovinc, drugih lokalov in hotel.




Monteriggioni



Monteriggioni - razgled z griča




Območje Chiantija zelo spominja na naša Brda in Vipavsko dolino. Da si v Toskani se zaveš šele, ko vidiš njihovo tipično arhitekturo. Narava pa je zelo domača. Castellina in Chianti je le eno izmed središč te pokrajine, ki se razteza od Firenc do Siene. Znana je predvsem po dobrem vinu, chiantiju. Castellina je zelo prijetno mestece s številnimi primeri srednjeveške arhitekture, mnogimi trgovinicami in enotekami z njihovim vinom chianti classico, rdeče vino črnega petelina (zaščitni znak).


Castellina in Chianti


Vinogradi, kjer raste Chianti, znano toskansko vino

sobota, 21. avgust 2010

Il Palio di Siena: četrti dan

"Il Palio" je tradicionalna dirka s konji med "kontradami", tj. mestnimi četrtmi v Sieni. Dirka se dvakrat v letu: 2. julija in 16. avgusta. Palio izvira še iz srednjega veka. Dirka se kar na glavnem mestnem trgu "Piazza del Campo". Tekmuje 10 konj, čeprav je kontrad 17: avtomatično tekmujejo kontrade, ki prejšnje leto niso tekmovale in ostale tri so izžrebane.
Il Palio je zastava, ki pa zmagujoči kontradi prinese velik prestiž. Prebivalci Siene živijo za in s Paliom skozi vse leto. Kateri konj bo tekel za določeno mestno četrt določa žreb.

Seveda trg ustrezno pripravijo in spremenijo v dirkališče. In kako hitro po poku iz topa se mizice restavracij in barčkov umaknejo, policija usmerja ljudi iz utrjenega in ograjenega dirkališča (na trg za dirko v eni noči nanosijo peščenjak). Sledijo pometači, ki odstranijo vso nesnago z dirkališča. Komisija pregleda progo in prvi krog opravijo karabinjerji na konjih ... najprej v počasnem tempu, nato še v diru. Na tribunah okoli trga sedijo predstavniki posameznih mestnih četrti, ostala publika je zaprta sredi trga. Ko se postavijo ograje, ni več možnosti izhoda. Dober pregled nad tekmovanjem omogoča oblika trga: ovalna in v hrib prislonjena. Nato sledi tekma: po treh krogih je vsega konec ... zelo hitro poteka vse skupaj.


Z malim otrokom se nisem odločila obiskati glavnega dogodka, saj sem menila, da bo preveč ljudi in bo preveč časa trajalo. Zato sem izbrala popoldansko poskusno tekmo ... gneča, strasti razvnete, kot da ne bi šlo le za generalko. Čakanje na prihod vseh kontrad na prizorišče, prihod s petjem, čakanje na zaprtje ograje in čiščenje proge, čakanje na prihod konj in na start. Trikrat so zdrveli mimo, vse je poteklo tako hitro, da sploh ne vem, kdo je takrat zmagal (cilj je bil čisto na drugem koncu). To je bilo 15. avgusta zvečer.




Prijateljica je šla na pravo tekmo, bilo je manj ljudi kot na večerni generalki. Zmagala je kontrada "Della Tartuca", tj. mestna četrt želve. Po tekmi je večerja na ulicah kontrad.

Toskana: Četrti dan

Obeta se lep sončen dan. Ogled pokrajine zahodno od Siene. To je tista pokrajina, ki jo največkrat videvamo na razglednicah: mehki grički, v vrste postavljene ciprese, sončnična polja ... Mesti Montepulciano in Pienza. Prava paša za oči.
Montepulciano je prijetno mestece v prekrasni pokrajini. Tu sem kupila veliko lokalnih dobrot in občudovala male umetniške delavnice in trgovinice.








Pienza me je popolnoma prevzela. Labirint ozkih ulic, slikovite vedute na 360 °, krasen razgled z roba obzidja. Še se bom vrnila.


Montepulciano - v ozadju jezero Trasimeno


Pienza - tipična toskanska pokrajina







petek, 20. avgust 2010

Umbrija: Tretji dan

Napovedan je bil deževen dan po vsej Toskani, zato je obisk Chiantija odpadel. Srečo z vremenom smo poskusili v sosednji Umbriji, v mestu čokoladnih dobrot, Perugia. In imeli smo srečo, bilo je oblačno, a ni deževalo. Nazaj grede smo še skrenili s poti in se ustavili ob jezeru Trasimeno. Spet dež!

V bistvu sem od Perugie več pričakovala. Glavni trg, piazza IV novembre je krasen, še lepše je stopnišče, ki vodi do etruščanskega loka oz. oboka, najbolj pa me je prevzel kipec Matere Božje z Jezusom, ki krasi pročelje stolnice. In to je vse. Najbolj so me motila vozila, ki so neredko prečkala tudi glavni trg. Znamenitosti so slabo označene, zato se mora obiskovalec kar sam znajti.

Na kratko o mestu: Perugia je upravno središče Umbrije. Mesto so zgradili Etruščani in ga nato vzdrževali Rimljani. Največji razcvet je mesto doživelo v srednjem veku, dokler ni prišlo pod vladavino papeške države.



Corso Vanucci s piazzo IV novembre na koncu.
Tri glavne znamenitosti se nahajajo na trgu "Piazza IV novembre": Palazzo dei Priori, La Fontana Maggiore in Duomo oz. stolnica.


Palazzo dei Priori - najelegantnejša posvetna stavba v Umbriji, sedež mestne uprave.



La Fontana Maggiore - simbol Perugie


Kipec Matere Božje na Stolnici
Arco di Agusto - etruščanska vrata, na katera je dal cesar Avgust vklesati svoje ime
Lago Trasimeno ima 128 kvadratnih km (4. največje jezero v Italiji). Nastalo je po tektonskih premikih v Apeninih. Polni ga deževje in več manjših pritokov, povezanih v umetni kanal, tudi naravnega odtoka nima. V primeru poplav so zgradili kanal, ki vode spelje v Tibero. Najbrž tudi zaradi tega je jezero zelo umazano.
Na jezeru so trije otoki: Polvese, Maggiore in Minore. Naseljen je samo Maggiore.


četrtek, 19. avgust 2010

Toskana: Drugi dan

Dež, ne dež, naliv! Ššššššššššš ... in še šššššš. Zajtrk na prostem, potem pa hitro v šotor. Poležavanje. Kosilo v šotoru. Popoldne konec dežja. Odhod v Volterro.

Naložba tik pred odhodom v Toskano je bila pravilna. Nov šotor je zdržal nevihto z močnim dežjem, vetrom bliski in grmenjem. Izkazala pa se je tudi ugodna lega kampa. Vse parcele so urejene tako, da voda odteka v kanale in na cesto in ni neljubih dogodkov, ko si hudourniki ubirajo pot sredi začasnih domovanj. Na to sem bila pozorna že pri izboru parcele.

Žal pa je bilo dobrega pol dneva izgubljenega. Morali smo spremeniti načrte. Prijateljica je sporočila, da v Sieni dežuje, zato smo se odpravili proti Volterri. Mestece je name naredilo vtis, ko sem bila tam oktobra, zato sem se odločila, da ga ponovno obiščem. Mogoče bi se ustavili še v San Gimignanu ... a smo se prepozno odpravili iz kampa, da bi se ustavili še v mestu stolpov. Tudi v Volterri se nismo preveč obirali, saj nas je čakalo 75 km poti nazaj. V bistvu je bila najbolj zanimiva pot. Na tej poti je nastalo nekaj lepih posnetkov pokrajine.




San Gimignano smo videli le od daleč.





Zaradi deževnega poletja je Toskana v tem času nenavadno zelena.





Značilna razbrazdana površina Toskane.


Volterra.





Toskana je v bistvu zelo razbrazdana, ravnine praktično nima. Obsežna polja žitaric in sončnic se prilagajajo tej valoviti pokrajini. Stranske ceste so večinoma makadamske, spremljajo jih ponosne vrste cipres, ki se kot nekakšna častna straža dvigujejo vsaj na eni strani ceste. Na gričih se sončijo veliki "casolari", kmečke hiše. Obdajajo jih vinogradi in oljčni nasadi. Vse to ustvarja edinstvenost te pokrajine, tako priljubljene in poznane v svetu.

Najlepše pa šele prihaja.

Toskana: Prvi dan

Vožnja do Toskane. Prihod v kamp. Nastanitev. Kopanje v bazenu. Siena.

Nastanjeni smo bili v kampu Luxor blizu Monteriggioni-ja. Za pot smo morali vprašati, saj je v naslovu pošta Castellina in Chianti, v bistvu pa je dostop iz strani Monteriggionija po makadamski poti čez železnico in pod hitro cesto Firenze-Siena. Vozi se ob poljih sončnic.


Pogled na utrjeni Monteriggioni takoj po izhodu iz goščave kampa.

Kot sem omenila, se prečka tudi železnica ... skoraj vsakič smo čakali par minut zaradi prehoda vlaka. Prehod je zavarovan z zapornicami. In prve tri dni smo srečali vedno vlak samo v isto smer. Vsakič smo se režali, ko smo zagledali spuščene zapornice, mislim, da smo le 3- do 4-krat šli nemoteno čez. Čakanje je minimalno.


Prijeten kampič z veliko sence, velikim bazenom in igrali za otroke. Prednosti: senca, čisti WC s toaletnim papirjem, majhen kamp, sredi Toskane - idealna lokacija za enodnevne izlete po tej deželi. Slabosti: avto po prevozu čez makadam posivi, ravne parcele so ponavadi zasedene, tuš št. 1 ima samo mrzlo vodo.


Cena: večji šotor, 2 odrasli osebi, elektrika in avto = 27 EUR na dan. Avto se lahko pusti tudi zunaj, saj je vse zelo blizu. Tako se prišpara dodatne slabe 4 EUR na dan. Mi smo pač bili malce razmastni glede tega.


Igrala in bazenček za otroke z mehkim dnom (zadaj desno).

sreda, 18. avgust 2010

1.700 km

Pa sem nazaj. Prevozila sem 1.700 km in si ogledala lep del Toskane. Vreme je bilo malo bolj kislo. Kar 2 dni je deževalo: en dan smo preživeli v šotoru (še dobro, da sem tik pred odhodom kupila nov šotor, večjega), drugega pa smo dežju ubežali v Umbrijo, v Perugio. Doživela sem tudi delček vzdušja sienskega Palia. In moj Kljunček tudi. Videl je konje!

Slik še nisem pobrala s fotoaparata. Med hitrim brskanjem pa sem ugotovila, da sem bila izbrana med prve tri v avgustovskem izzivu Craftalnice. Hvala. Sem prav vesela. Izkoriščam priliko, da se zahvalim vsem, ki obiskujete moj blog, predvsem pa tistim, ki še kaj napišete. Vem, da se vam premalokrat zahvalim za komentarje. Jih pa zelo cenim.

Počasi pa se dopust izteka tudi zame. Dobila sem novo službo bliže domu in novo šolsko leto prinaša nove izzive. Prihodnji teden grem spet na delo. Tokrat bom še malo v Postojni, malo pa že na novem delovnem mestu.

sreda, 11. avgust 2010

Pakiranje

O, kako me bolijo noge od vsega skakanja in pakiranja. Zgodaj zjutraj namreč odpotujemo v Toskano, kjer bomo kampirali. Danes sem hodila po trgovinah in MIMOGREDE kupila nov šotor. Večjega. Stari iglu za 3 osebe je prepotoval lep del Evrope, je pa bil že čas, da se umakne nečemu bolj udobnemu.

Tako sem vzela šotor za 4 osebe, kjer lahko v srednjem prostoru stojim. Malo sem se bala, kako bo v primeru slabega vremena. Za Kljunčka bi bil iglujček vsekakor premalo.

Kako bomo preživeli prihodnjih 5 dni in kaj bomo videli pa bom poročala prihodnji teden. Do takrat vse lepo pozdravljam.

torek, 10. avgust 2010

Album: Kje zorijo kakavovci



Tukaj imate primer enega "kakavovca". Najprej je bilo dovolj mleko, občasno kakav ... za se malo posladkat. Zdaj pa je kakav prva stvar, ki jo spije, ko vstane, in zadnja, preden gre spat. Zato pa ga kupujem v trgovini z bio izdelki, ker je manj sladek in bolj okusen. Občasno ga tudi sama pripravim iz kakavovega praha. Eno razvado otrok mora imeti, saj razen sladoleda in kakšne domače sladice, drugih sladkarij mu ne dajem. Včasih je prav težko, ker dobi drugod. Sosede sem že izučila, cele vasi pa ne morem.

To je ena izmed meni najljubših strani, saj obožujem te fotografije. Ob besedi "kakav" se mi kar vsuje kopica trenutkov, ki zapolnijo moje misli. Kako smo bolj navezani na določene dogodke kot na druge ... pozornemu očesu ne bo ušlo, v katere strani sem vložila več ljubezni in tudi časa ... pač se mi eni dogodki v otrokovem odraščanju zdijo bolj pomembni oz. so mi bolj blizu.

Stran sem v celoti oblikovala v Wordu. Tja sem prenesla vrsto slik (za papir, za šive, za piškotek, za okvirje, za cvet in oba gumba). Dodatno sem zalepila še skodelico, v originalu je bila modra.

ponedeljek, 09. avgust 2010

Album: Vsega po malem - predvsem pa jabolka

Tokrat sem obraze zamaskirala z jabolki ... vsi so tako smešni ... nekakšni jabolčniki!

nedelja, 08. avgust 2010

Album: Pa se je preganjanje zime začelo



Lani je bil Kljunček za pusta mali "Pikecpolonček", letos pa že večji "Pingvinček". Obe maski je izdelala nona. In obakrat je bil navdušen. Kar ni se mogel nagledati pred ogledalom.